Sporoča:
"Polagam na srce vsem nosečkam, naj bojo same vodje svojega najpomembnejšega dogodka, naj poslušajo v prvi vrsti sebe, svoje telo. Srečno!"
Tu pa je njena izkušnja:
"Ko govorimo o pritisku na trebuh- mene ni nihče vprašal.
Najprej so mi dali umetne popadke, brez da bi me kdo vprašal ali mi povedal, da to nameravajo. Porod je bil katastrofalen. Zelo je bolelo, med dvema popadkoma sploh ni bilo premora, čeprav ga je ctg beležil. Jaz ga nisem čutila...
Ker je bil to moj že drugi porod, sem vedela, da imam pravico sama izbrati položaj, v katerem se najbolje počutim. Sprehajala sem se, se naslanjala na posteljo, če sem ležala, je bilo to na boku. Babica je vztrajno ponavljala, da moram ležati na hrbtu, sicer ne more videti ničesar, pa sem želela pojasniti, da ne morem. Kakor hitro se uležem na hrbet, me zagrabi krč od vratu navzdol, ničesar nisem čutila, zato sem vztrajala pri tem, da sama izberem položaj. Zelo arogantna je bila, v smislu, da ona že ve, kak položaj je med porodom primernejši.
Tudi, ali lahko pritiska na moj trebuh, me ni nihče vprašal. To je tako zelo bolelo. Ena se je postavila na stran pri moji postelji, se s komolcem oprla na moj trebuh in z vso svojo težo pritisnila nanj. Pravzaprav je ležala na meni.
Otroka nisem mogla iztisniti. Bila sem tako izčrpana, megleno se spominjam dogajanja, samo besede so ostale. Kričala je, da zdaj ne gre več zame, ampak za otročka, da porod res ni trenutek za biti egoističen.
Tako sem jokala. "Otrok je v stiski, otrok je v stiski," je kričala, "mamica nehaj mislit nase!" Z veliko bolečino se spominjam tega poroda. Prvi porod je bil tako lep, magičen, naraven in niti ne toliko boleč. Zato sem pričakovala veliko. In bila tako razočarana.
Nimam v načrtu še enega otročka. Vendar če si premislim, bom imela jasne in zapisane zahteve in porod se bo odvijal tako, kot bom želela ali dovolila...."
Ko tako sedim in berem njene besede občutim bolečino, ponižanje, jezo, prizadetost...
sprašujem se,
so umetni popadki bili res upravičeni, ali se je spet komu mudilo?
zakaj ji nihče ni nič razložil, zakaj se nihče ni počutil dolžnega, da jo upošteva kot sočloveka?
zakaj ji babica ni verjela, da ne more ležat na hrbtu?
zakaj še nihče ni povedal babici, da je rojevanje na hrbtu najmanj prijazno do mamice in otročka in lahko povzroči veliko komplikacij?
zakaj večina žensk rojeva v utečenem porodnem sistemu, ki mu vlada strah in čas?
zakaj je bil otroček v stresu?
je res bil?
zakaj v bolnicah, v pordnišnicah nimamo več časa bit ljudje za ljudi?
Zaradi denarja in profita?
Drago človeštvo zabluzilo si, zaspalo si, sanjaš.
Zbudi se prosim, odpri oči in poglej, da smo ljudje tisti, ki smo res pomembni, da je pomembno biti človeški, da je pomembno živeti sočloveško, sonaravno... ljubeče.
Mamice polagam vam na srce, pišite svoje zgodbe, naj jih slišijo porodnišnice, naj babice občutijo vaše občutke, naj porodničarji vidijo skozi vaše oči. Pišite in pošljite, omogočite svojim hčeram, svojim vnukom nežen, čuteč porod. Mamice povzdignite svoj glas, naj bodo vaše uslišane besede postelja vašim vnukom za ljubečo dobrodošlico na ta svet.
Če bi mame že v nosečnosti občutile mir, mirnost in srečo,
če bi živele harmonično, jedle zdravo in uravnoteženo,
usmerjale pozitivne misli in občutke svojemu še ne rojenemu otročku
in bi rodile v miru,
s spoštovanjem, kot je narava namenila,
bi čez čas človeška rasa bila prečiščena sovraštva, sporov, vojne,
doživela bi mir, srečo in raj na zemlji.
No comments:
Post a Comment