"Zelo živo se spomnim mojega prvega podoja. WOW res, kakšen vakum! Spomnim se, da sem bila zelo presenečena nad občutkom, kajti dojenje sem si predstavljala kot nekaj nežnega, mehkega, ljubečega. Moj malček pa zagrabi in začne sesat, kot da bi mi bradavico ujel kakšen močan sesalec. Prvi podoj je sicer res bil čustven, poln ljubezni, a fizično in psihično je to bila boleča in strašljiva izkušnja. Mislila sem, da otročka, enostavno daš zraven k prsim in bo že, toda ni bilo čisto tako. Babica nama je morala pomagat, da je dojko sploh zagrabil, ko je zagrabil je bil tako čuden, neprijeten, morda celo boleč občutek, nisem vedela ali delam prav, ali ga prav držim, ali delava prav, ali je to normalno, strah me je bilo, da ne more dihat, da se bo zadušil… Na oddelku pa se je vse skupaj samo še poslabšalo. Moja štručka se joče, sestra mi pomaga pri pristavljanju. Malček se malo doji, malo joka. Potem še samo joka. Odpeljejo mi ga, da ga po kapalki dohranijo z glukozo. Žalostna sem, sama, osamljena, počutim se izgubljeno, počutim se kot, da nisem dovolj dobra mama. Zgodba se ponavlja noč in dan na točno vsake dve uri, kar naprej sem ga pristavjala, sedeti nisem mogla, zato sva bila omejena na ležeče položaje. Po vrhu še imam desno bradavico "preklano" in vdrto in nama sploh ne gre dojit na tej dojki. On kar naprej joče, zdaj že jaz jočem, vsaka sestra mi drugače svetuje, probamo z nastavki, brez nastavkov, skoraj vsakič pa mi otročka vzamejo in odnesejo, da ga dohranijo. Prepričana sem, da nimam dovolj mleka.
Drug dan popoldan se k meni usede sestra in je z menoj vsaj eno uro in pol, ko vstopi v sobo druga sestra in ji reče "Ti si še tu? Kaj nisi ti že končala pol ure nazaj.", sestra ji odvrne "Ja, ma tu pomagam, gospa ima res željo, pa nikakor ne gre." Sestra ostane z manoj še vsaj pol urce, kar pomeni, da je podarila mojemu dojenju eno uro svojega prostega časa. Njena požrtvovalnost, za to, da bi mi uspelo uspešno dojit, ostane v moji podzavesti, da mi res mora uspet.
Tretji dan mi dojke tako zelo otečejo, da sem imela vsaj tri krat večje, če ne štiri krat. Dojke imam velike in trde kot kamen. Mama mi dobronamerno svetuje in pove, da če ne bom poskrbela, da bo oteklina uplahnila in če ne bom spravila mleka ven, bom dobila mastitis in potem mi sledi operacija, kjer ti odprejo dojko in… Groza! Ja, to so včasih res delali. Jaz seveda tega še takrat nisem vedela, da se tega danes ne počne več, verjela sem svoji mami (kaj pa druga), ko sem o tem vprašala med. sestro, pa nisem dobila konkretnega odgovora, imela sem občutek, kot da je operacija sicer oddaljena, a realna možnost. Res, res, zelo zelooo si nisem želela operacije.
Jaz paničarim, masiram, stiskam, pumpam, cimra me ima že poln kufer (mimogrede HVALA draga cimra za vse strpne nasvete in vzpodbude). Dojke so otečene in dokler je tako, ne morem domov. Jaz pa si zelo želim domov, takoj. Zato postanem agresivnejša pri reševanju situacije. Pumpam kot zmešana, v nos sprejam zdravilo več kot je treba, pumpam, pristavljam, tuširam, masiram, pumpam, sprejam v nos...
Nikoli ne bom pozabila, ko je bila vizita in sem si pred tem hotela uplahnit otečenost, pa sem masirala in masirala in seveda se je koža odzvala z rdečico, ki jo glavna med. sestra pri viziti opazi in se najprej ustraši, da imam mastitis, toda me še prej vpraša, če sem se kaj masirala in jaz ponosno rečem, da ja, ona pa na to odvrne "Kaj se vi nimate nič radi?!" Takrat me je njen komentar zelo, zelo prizadel. Danes pa je to moje vodilo, ljubezen do sebe je kjuč in to želim naučit vsako (bodočo) mamico.
A takrat sem se počutila izgubljeno, občutek sem imela, kot da sem zunaj svojega telesa, da še nisem dorasla tej izkušnji, starševstvu, kot da sem premalda. Danes vem, da moja leta niso bila razlog za moje stanje.
"Vojno" proti otrdelim dojkam sem zmagala, čeprav so še vedno bile velikeee in so otrdevale, a uspelo mi je sprostit tisto največjo otrdelost in tako sem četrti dan popoldne le lahko odšla domov.
Kaj pa sedaj? Doma sem, dojit se ne znava, otrok joče, jaz jočem, dojenje nima več smisla. Prepričana sem, da nimam dovolj mleka, da nimam kvalitetno mleko. Kljub temu, ne želim odnehat, nekaj v meni mi pravi, da se naj še potrudim in vztrajam.
Razočarana sem, prišla je druga patronažna, tista, s katero sem bila dogovorjena je na dopustu, nadomešča jo sodelavka, ki ne izgelda nič kaj prijazno. Kljub temu pa se zelo trudi in mi pomaga pri dojenju, pri pristavljanju, mi svetuje, pokaže mi simpatične trike in prijeme. Mislim si, da je vzvišena, da se dela vsevedo, da je arogantna. Nekoliko časa po njenem prvem obisku pa ugotovim, da mi v bistvu ta oseba zelo odgovarja, da jo čutim in da mi je dosti pomagala. Zaupam ji, pri srcu čutim toploto, domačnost. Njen naslednji obisk pričakujem z čisto drugo sliko o njen, veselim se njenega prihoda.
Dojenje pa žal poteka še vedno isto, izgubljeno, neuspešno. Kličem svetovalke, javi se samo ena, ki me potolaži in mi pove, naj samo vztrajam, naj kar naprej pristavljam, naj otročka prebujam, če zaspi na dojki, naj ga dojim dolkler hoče, kolikor hoče in kdaj hoče.
Ne pomaga. Obupam in kupimo flaške, prilagojeno mleko, pripravim, otroček se naje, se pomiri in zaspi. V mojih očeh je to sedaj enostavna rešitev. Vendar vseeno se še vmes trudim dojit. Roko na srce, globoko v sebi sem obupala, samo pretvarjala sem se še, da si še želim vztrajat, da nama dojenje uspe. Dojit sem si želela, le vztrajat si nisem več želela.
Nepravilno sesanje mojega otročka in črpanje mleka, zaradi oteklin in da ne bi imela mastitisa, je terjalo žrtev. Bradavice so se mi "razcvetele", razpokale, imela sem odprte rane. Pristavljenje otročka je sedaj bilo nečloveško boleče.
Sedaj pa sledi ključen in srečen splet okoliščin.
*Moj otroček, je s tem, ko sem ga nahranila na flaško, končno dojel, kako globoko je potrebno imet "zizo", da fino teče,
*patronažna mi je povedala zgodbo, ki je zelo podobna moji in ima srečen konec, kar mi je dalo upanje,
*patronažna mi je mirno in vztrajno svetovala ter pomagala,
*moja mama je bila prisotna, ko je prišla patronažna in sta se ujeli, ter pogovarjali,
*moja mama je zaupala svojim občutkom ter vedela je kaj pomeni, če otročka izključno dojiš ali pa če obupaš in ga hraniš na flaško s prilagojenim.
Bradavice so bile odprta rana, če sem dojila se je otrok zraven mleka še mičkeno najedel moje krvi, utrujena sem bila, presredek me je bolel, da nisem mogla ne ležat, stat, hodit, kaj šele sedet, vse me je bolelo, vedela sem, da če bom otroka pristavila, da bo bolečina narastla do tega, da se bom morala prav trudi ohranjat zavest, zato mamo prosim, da mu tokrat ponovno pripravim flaško s prilagojenim mlekom in da ga bom podojila potem, pri naslednjem obroku.
Moja mami v tem trenutku zbere vse svoje moči in z vso ljubeznijo do mene in do vnučka, ne odstopi od tega, da ga bom sedaj podojila. Jaz jočem, a mami kljub temu pripravi sedežno, da se bom lahko usedla. Mamo vztrajno prosim, da ne bi dojila, da bi preskočila ta obrok, vendar uvidim, da nikakor ne bo odstopila, zato se usedem, boli, presredek zelo zelo boli, bolečina je komaj znosna, mama mi prinese dva Lekadola, popijem jih, dam dojko ven, mama mi da otročka v naročje, jaz si ga nameščam, že sedaj me vse boli, nekontrolirano in neprekinjeno jočem in mamo še naprej proseče gledam, mama odide, gledam svojega otročka, prosim ga, naj me razume, naj mi oprosti. Imam upanje, da je mama končno popustila, toda mama se vrne in mi ponudi brisačo ter mi reče naj si jo dam v usta. Jaz jo debelo gledam in obupano ugotovin, da mama res ne bo odstopila in da bom sedaj dojila. Duhovno, čustveno se ločim od telesa, dam si brisačo v usta, zajamem dih, mama predlaga, da si naj jaz primem dojko, on a pa mi bo pristavila otročka. Ubogam. Dojko držim, s prsti "pripravim" bradavico, kot mi je pokazala patronažna, mama otročku drži glavo in da z usteci "draži" ob bradavico, da bi dovolj na veliko odprl usta in ko jih na široko odpre, ga paktično potisne v dojko.
BOLI! Vse kar sem vedela je, da moram ostat pri zavesti. Kaj pa je sedaj to? Po nekaj sekundah bolečina mine in ostaja samo tako topi, čuden občutek. Neeeeee, spustil je, še enkrat bo treba pristavit. Pogledam in vidim, da se moje dete veselo doji. Kako? Kako je to mogoče? Nekje iz podzavesti mi postane jasno, da se je otrok končno pravilno prisesal. Solze so mi še vedno tekle, toda hkrati sem se počutila močno, zmagoslavno, dobila sem upanje.
Vsako odstavljanje in pristavljanje je še vedno bolelo, dolker se bradavice niso doknočno zacelile, toda točno ta podoj je bil ključen, da sem danes svobodna svetovalka za dojenje. Po tem podoju sem otročku samo še enkrat "testno" ponudila prilagojeno mleko po flaški, ki ga ni hotel piti. Vsega skupaj je tako bil moj otroček v svojem življenju po flaški nahranjen samo trikrat.
Dojila sem ga kdaj je hotel, kolikor je hotel in kje je hotel.
PS: Hvala moja ljuba mami, da si zbrala toliko ljubezni in predvsem moči, da si mi bila v pravo pomoč in nisi klonila mojim solzam."
... odlomek iz knjige v nastajanju
