pleničke in kahlice

Pleničke

V prvih letih starosti otrok v plenički prebije približno 25.000 ur in potrebuje približno 6000 previjanj.

“Katere pleničke naj uporabljamo?” je eno od pomembnih vprašanj katerega si kot starš lahko zastavimo.
Odgovorov na to vprašanje je mnogo. Različnih proizvodov, različnih pleničk, tehnik, pristopov, prakse, vsega je ogromno in prav je tako, saj smo si različni in potrebujemo različne proizvode, da zadositmo vse naše različne potrebe.
Toda kateri pristop, proizvod je pravi?
Vsak hvali svoje prednosti, zato sem zbrala nekaj osnovnih prednosti in pomanjkljivosti različnih ponudb.

Pleničke za enkratno uporabo

So pleničke, ki se v razvitih državah najbolj reklamirajo in na žalost tudi najbolj pogosto uporabjajo. Na žalost zato, ker predstavljajo eno od glavnih ekoloških problemov na odlagališču. Kemično onesnažujejo okolje in večkrat vsebujejo otrokovemu zdravju zelo sporne kemikalije.

ZA

*preprosto rokovanje (previjanje dojenčka zna biti z njimi preprostejše kot oblačenje dojenčka)

*enostavna uporaba (uporabljeno enostavno zavržemo v smeti)

*velika izbira (različni proizvajalci, različni modeli)

*vedno na voljo (z njimi so založene trgovine, drogerije, specializirane trgovine, bencinski servisi...)

*enostavno potovanje (enostavna uporaba med potovanjem)

*manjša možnost prepuščanja (vsebujejo različne močne vpojne snovi)

PROTI

*večji finančni zalogaj (v povprečju se zapravi 2000eur)

*močno bremeni okolje, našo čudovito mati zemljo

*poraba pleničk za enega otroka v prvem letu
+ustvari več kot 1,5 ton smeti, katere se razkrajajo več kot 500 let, določene snovi se celo nikoli ne razgradijo
*za proizvodnjo se porabi ogromna količina nafte, čiste vode, energije, poseka se 5 dreves,

v naravo se sprosti ogromno kemikalij...
*otežuje navajanje na kahlico (zaradi hitrega “suhega” efekta otrok nima občutka, da se je polulal)

*velika možnost pleničnega izpuščaja (obstaja kar 78% možnost)
*nevarnost stika s sporno kemikalijo (nekatere snovi, ki jih uporablajo v določenih pleničkah lahko povzročajo smrtno nevarne alergične reakcije)

Ekološke pleničke za enkratno uporabo

So optimalna izbira za tiste, ki so ekološko ozaveščeni, a si želijo udobje in praktičnost pleničk za enkratno uporabo.

ZA

*preprosto rokovanje (daj pod ritko, povij, zlepi ježke)

*enostavna uporaba (novo gor, staro pa v smeti (ne zavij v vrečko!) ali v BIO odpadke ali na kompost)

*enostavno potovanje (enostavne za spakirat, enostavne za uporabit)

*manj prepuščajo (vsebujejo vpojne snovi)

*ekološko prijazne (se popolnoma razgradijo v nekaj mesecih)

PROTI

*mala izbira (ni veliko različnih proizvajalcev ali različnih modelov, nakupimo jih lahko le v določenih trgovinah, drogerijah, specializiranih trgovinah,...)

*večji finančni zalogaj (odvisno od proizvajalca in trgovine)
*otežuje navajanje na kahlico (otrok nima občutka, da je lulal, ker plenička hitro vpija)

Hlačne pralne pleničke za večkrtano uporabo

So ekološke, otroku in uporabi prijazne pleničke. Lahko rečemo, da so moderna izvedba starih bombažnih pralnih pleničk. Večina današnjih modelov nudi preprosto rokovanje in uporabo, so univerzalne velikosti, tako da plenička raste z otrokčkom, imajo simpatične vzorce, našijejo se lahko različni motivi, imena, slogani, tako je lahko vsaka plenička unikatna ali personalizirana.  Za boljši učinek teh pleničk se tudi ponuja veliko različnih prekrivnih hlačk, pleničk, ki imajo vsaka svoj učinek in prednosti.

ZA

*finančna investicija (nakup plenic zahteva večjo investicijo v enkratnem znesku, ki se lahko povrne že v nekaj tednih, mescih)

*brez pleničnih izpuščajev (naravni materiali dihajo in ne povzročajo pleničnih izpuščajev)

*široka uporaba (uporabljajo jih lahko tudi nadaljni otroci, sorojenci)

*lažje navajanje na kahlico (otrok ima dober občutek, kdaj se polula)

*ekološko prijazne (v kolikor uporabljamo ekološka pralna sredstva, je obremenjevanje okolja minimalno)

PROTI

*uporaba (pred naslednjo uporabo je uporabljeno pleničko potrebno dobro oprati in posušiti)
*varstvo (nekatera urejena varstva ne sprejemajo teh pleničk)

*potovanje (med potovanjem zahteva iznajdljivost in potrpežljivost)
*premočijo (nekateri modeli nimajo dobre vpojnosti, prav tako jih je potrebno pogosteje menjat in pri določenih modelih je treba biti vešč pri pravilnem povijanju)

Si našla uporabne informacije?

KLIK

Pralne pleničke za večkratno uporabo

Nekateri še vedno zaprisegajo na uporabo tako imenovanih tetra plenic. So ekološke in otroku prijazne.

ZA

*finančno nizka investicija (nakup tetra plenic zahteva le začetno investicijo, ki se hitro povrne)

*dolga in široka uporaba (uporabljajo jih lahko tudi nadaljni otroci, sorojenci, uporabljamo jih lahko tudi kot slinčke, krpice, brisačke, podlage,...)
*prilagodljivost (najlažje jih prilagajamo otrokovemu telesu, “rastejo z njimi”, lahko damo samo eno ali damo dve ali več hkrati,...)

*brez pleničnih izpuščajev (bombaž diha, zato obstaja zelo velika možnost, da otrok sploh ne bo imel pleničnih izpuščajev)

*enostavno navajanje na kahlico (otrok ve, kdaj se je polulal)

*ekološke (najbolje je, če kupimo plenice iz ekološkega bombaža in jih peremo z ekološkimi čistili)

PROTI

*spretnost (v začetku zahteva večjo iznajdljivost, spretnost povijanja, pritrjevanja, vozlanja, pripenjanja, nakupovanja različnih pripomočkov za lažje rokovanje)

*praktičnost (pranje, sušenje)
*varstvo (določena varstva ne sprejemajo takšnega povijanja)

*potovanje (med potovanjem zahteva spretnost, iznajdljivost, potrpežljivost)
*premočijo (zahtevajo pogostejšo previjanje)

Teorija “brez pleničk”

Teorija deluje na princimu povezovanja otročka s staršem, na principu komunikacije z otrokom in prepoznavanju znakov, kdaj bo otroček izločal, odvajal.

ZA

*finančno najcenejša izbira
(le pranje oblačil, ko se zgodi “nesreča”,
ali pa nakup pleničk za občasno rabo ali redno uporabo, katere pa z redno uporabo te tehnike ne bo potrebno oprat, zavrečt, saj bo plenička suha, čista in se lahko zgodi, da se na dan porabi le ena plenička namesto 12)
*brez pleničnih izpuščajev (otrok je lahko popolnoma brez pleničk, s tem je možnost pleničnih izpuščajev praktično nična)
*potovanje (večina mamic poroča, da se tehnika izjemno dobro odnese na potovanju)
*povezovalno starševstvo (tehnika vzpodbuja povezovalno starševstvo, ki ima izjemne pozitivne učinke za otroka in starše tako v zgodnjem otroštvu, kot tudi kasneje v poznem otroštvu, puberteti)
*higijena (otrok razvija svoj instinkt, s katerim se rodi in hitro razvije čistočo pred svojimi izločki (potrebo po lastni čistoči), takšen otrok ne bo hodil nakoli s kakcem v plenički)
*ekološko (seveda je ta teorija najbolj prijazna do okolja, saj izločki od otročka običajno končajo v kanalizaciji)
*počutje mamice (ko se mamica uspešno poveže s svojim otrokom in sta dobro medsebojno usklajena, to mamico navda z nepopisnim občutkom veselja, ponosa in zadovoljstva)

PROTI

*čas (potrebno si je vzet več časa, se posvečat otročku, mu prisluhnit,...)

*veččlanska družina (v veččlanski družini lahko ta tehnika predstavlja mamici dodaten iziv, sploh, če je razlika med sorojenci majhna)
*potrpežljivost (tehnika ima običajno svoje dobre dni in slabe dni, v slabih dneh je še posebaj  potrebno prakticirat več potrpežljivosti)
*varstvo (poiskati varstvo, ki bo izvalajo to tehniko, je lahko večji izziv)
*prilagojena oblačila (ko otroček pokaže, da mora izločit, je ponavadi potrebno hitro odreagirat in v današnjem času običajna oblačila niso prilagojena za to, vendar le obstajajo ali pa jih damo šivat ali pa kako drugače improviziramo)

*nesreče (včasih se lahko zgodijo večje nesreče, ki zahtevajo potrpežljivost in nekoliko več dela pri čiščenju)

(klik na izkušnjo)

In katere pleničke naj uporabljamo?

Svetujem kombiniranje.
Recimo, doma uporabljaš teorijo brez pleničke v kombinaciji z bombažnimi pleničkami, na poti in v varstvu lahko ima otrok ekološke pleničke za enkratno uporabo. Včasih pa lahko tudi pridemo v situacijo, ko je nakup navadnih pleničk za enkratno uporabo najlažja in najhitrejša možnost.

Si našla uporabne informacije?

KLIK

Kahlice

Slej ali prej se soočimo tudi z izbiro kahlice. Tudi tukaj imamo veliko izbiro modelov, materialov, ki nudijo različne prednosti.
Katere so te prednosti?

Klasičen model kahlice

Sicer ima tudi ta model svoje različne variacije, materiale, a nasplošno obstaja osnovni model, po kateri so vse narejene.

ZA

*enostavni model

*so premične
*enostavna uporaba

*finančno ugodna

*je nizka in omogoča enostaven dostop za otroka

*zabavni motivi

PROTI

*kahlico je potrebno prazniti in čistiti

*ob slabem modelu in materialu se lahko kahlica ob vstajanju “zalepi” za otrokovo kožo in *posledično se lahko vsebina razlije
*za večje otroke je lahko prenizka

Stolček kahlica

Je sestavljena iz dveh delov, stolčka in kahlice.

ZA

*preprostejše praznjenje in čiščenje notranjega dela oz. kahlice

*so premične

*je nekoliko višja in s tem omogoča lažjo uporabo večjih otrok

*zabavni motivi

PROTI

*kahlico je potrebno prazniti in čistiti

*pri slabih modelih se otrok lahko v ritko uščipne med kahlico in stolčkom

*nekateri modeli imajo oteženo premeščanje

Več funkcionalna kahlica

Kahlica, ki ima več funkcij. Je kahlica, je stolček, je pručka, je nastavek za WC školjko, zvočni efekti...

ZA

*dve, tri ali štiri funkcije v enem izdelku

*so premične

*zelo zabavni motivi

*zvočni efekt otroka stimulira in veseli

PROTI

*večkrat je tako, da je težje preklapljati med funkcijami

*finančno dražje

*nekatere funkcije so pogojno, omejno ali slabo uporabne

*težje prenosljive

*zvočni efekt lahko otroka prestraši ali kasneje povzroča težak prehod na nepojočo straniščno školjko

Nastavek za WC školjko

Na voljo je več različnih modelov in standardov nastavkov za straniščno školjko.

ZA

*otrok se tako navadi na uporabo stranišča
*ni čiščenja

*so premični

PROTI

*višina straniščne školjke je za otročka pogosto previsoka
*nastavljanje in odstavlanje nastavka za otrokovo in odraslo uporabo školjke

*otrok zaradi višine ni samostojen

Prenosljive kahlice za potovanje

Obstaja več različni modelov in rešitev tako imenovanih potovalnih kahlic.

ZA

*so zložljive in zasedejo malo prostora
*enostano premične
*enostavno čiščenje, običajno v vrečke

PROTI

*finančno dražje

*niso namenjene vsakodnevni uporabi
*nekatere imajo slabo stabilnost
*nekatere niso primerne za večje otroke

*nekatere lahko otroka uščipnejo v ritko

*nekatere se lahko v času otrokovega sedenja zložijo, sesdejo ali zlomijo

Si našla uporabne informacije?

KLIK

Pri izbiri primerne kahlice se lahko vprašamo naslednja vprašanja:

Kje bomo hranili kahlico?
Imamo dovolj veliko stranišče?
Kako velik je otrok?
Mora biti enostavno premična?

Kako visoko mora imeti sprednjo zaščito, da lulanje ne uhaja ven?
Ali otrok potrebuje dodatno vzpodbudo z različnimi motivi ali glasbenim učinkom?

Si našla uporabne informacije?

KLIK

.

yeast and breastfeeding by Lisa Goldstein

Fiziološki porod

Definicija fiziološkega poroda:

Fiziološki porod je naraven in nemoten proces, v katerem s skupnimi močmi rojevata mama in otroček.
Ta proces se začne z navalom potrebnih hormonov od mame in otročka, sledi biokemični in fiziološki odziv obeh teles,
kar povzroči, da otroček skozi porodni kanal vstopi v ta svet. Sledi porod placente po isti poti.

Vrhunec procesa je v nemotenem, poporodnem povezovanju med mamico in otročkom
in z vzpostavitvijo dojenja v prvi uri po porodu.

Mamica anonimno

Mamica se je obrnila na mene in želi ostati anonimna...

Sporoča:
"Polagam na srce vsem nosečkam, naj bojo same vodje svojega najpomembnejšega dogodka, naj poslušajo v prvi vrsti sebe, svoje telo. Srečno!"

Tu pa je njena izkušnja:
"Ko govorimo o pritisku na trebuh- mene ni nihče vprašal.


Najprej so mi dali umetne popadke, brez da bi me kdo vprašal ali mi povedal, da to nameravajo. Porod je bil katastrofalen. Zelo je bolelo, med dvema popadkoma sploh ni bilo premora, čeprav ga je ctg beležil. Jaz ga nisem čutila...
Ker je bil to moj že drugi porod, sem vedela, da imam pravico sama izbrati položaj, v katerem se najbolje počutim. Sprehajala sem se, se naslanjala na posteljo, če sem ležala, je bilo to na boku. Babica je vztrajno ponavljala, da moram ležati na hrbtu, sicer ne more videti ničesar, pa sem želela pojasniti, da ne morem. Kakor hitro se uležem na hrbet, me zagrabi krč od vratu navzdol, ničesar nisem čutila, zato sem vztrajala pri tem, da sama izberem položaj. Zelo arogantna je bila, v smislu, da ona že ve, kak položaj je med porodom primernejši.
Tudi, ali lahko pritiska na moj trebuh, me ni nihče vprašal. To je tako zelo bolelo. Ena se je postavila na stran pri moji postelji, se s komolcem oprla na moj trebuh in z vso svojo težo pritisnila nanj. Pravzaprav je ležala na meni.
Otroka nisem mogla iztisniti. Bila sem tako izčrpana, megleno se spominjam dogajanja, samo besede so ostale. Kričala je, da zdaj ne gre več zame, ampak za otročka, da porod res ni trenutek za biti egoističen. Tako sem jokala. "Otrok je v stiski, otrok je v stiski," je kričala, "mamica nehaj mislit nase!"

Z veliko bolečino se spominjam tega poroda. Prvi porod je bil tako lep, magičen, naraven in niti ne toliko boleč. Zato sem pričakovala veliko. In bila tako razočarana.

Nimam v načrtu še enega otročka. Vendar če si premislim, bom imela jasne in zapisane zahteve in porod se bo odvijal tako, kot bom želela ali dovolila...."

Ko tako sedim in berem njene besede občutim bolečino, ponižanje, jezo, prizadetost...
sprašujem se,
so umetni popadki bili res upravičeni, ali se je spet komu mudilo?
zakaj ji nihče ni nič razložil, zakaj se nihče ni počutil dolžnega, da jo upošteva kot sočloveka?
zakaj ji babica ni verjela, da ne more ležat na hrbtu?
zakaj še nihče ni povedal babici, da je rojevanje na hrbtu najmanj prijazno do mamice in otročka in lahko povzroči veliko komplikacij?
zakaj večina žensk rojeva v utečenem porodnem sistemu, ki mu vlada strah in čas?
zakaj je bil otroček v stresu?
je res bil?
zakaj v bolnicah, v pordnišnicah nimamo več časa bit ljudje za ljudi?

Zaradi denarja in profita?

Drago človeštvo zabluzilo si, zaspalo si, sanjaš.

Zbudi se prosim, odpri oči in poglej, da smo ljudje tisti, ki smo res pomembni, da je pomembno biti človeški, da je pomembno živeti sočloveško, sonaravno... ljubeče.

Mamice polagam vam na srce, pišite svoje zgodbe, naj jih slišijo porodnišnice, naj babice občutijo vaše občutke, naj porodničarji vidijo skozi vaše oči. Pišite in pošljite, omogočite svojim hčeram, svojim vnukom nežen, čuteč porod. Mamice povzdignite svoj glas, naj bodo vaše uslišane besede postelja vašim vnukom za ljubečo dobrodošlico na ta svet.

Če bi mame že v nosečnosti občutile mir, mirnost in srečo, 

če bi živele harmonično, jedle zdravo in uravnoteženo, 

usmerjale pozitivne misli in občutke svojemu še ne rojenemu otročku 

in bi rodile v miru, 

s spoštovanjem, kot je narava namenila, 

bi čez čas človeška rasa bila prečiščena sovraštva, sporov, vojne, 

doživela bi mir, srečo in raj na zemlji.

Stockholm sindrom in medikaliziran porodni sistem

Veliko krat mi je zelo težko sprejeti dejstvo, kako lahko ženske zagovarjamo, branimo nasilna dejanja porodničarjev in/ali babic,
kako branimo njihovo nasilje v porodnih sobah, njihovo fizično, psihično in tudi spolno nasilje.


Ko sem spoznala Stockholm sindrom mi je postalo marsikaj jasno.

Moje mnenje je, da tisti, ki zagovarjo legalno nasilje in posilstvo v porodnih sobah,
nismo nič drugačni od tistih, ki zagovarjajo nasilje v družini.

Tadeja Korenč in Eva Macun

teasers:

Eva Macun: "Ženska je ob porodu blazno ranljiva oseba..."
*********


Klemenitna: "Pa vendar dojenček in mama morata imet mir..."

Eva Macun: "Najmanj mira imajo v porodnišnici.

*********

Eva Macun: "...Porod se je medikaliziral..."
*********


Klemenitna: "...zakaj ste se vi odločila za porod doma?"

Tadeja Korenč: "To je bila pa kar kompleksna odločitev..."

*********


Klementina: "Kdaj se je pravzaprav, so se začeli porodi doma?"

Eva Macun: "Porodi doma so se začeli v prazgodovini, a ne ..."

*********

s poljubom do zdravja

Mamica s poljubom svojega otročka, dojenčka, z usti "vzame vzorec" patogenov iz otrokove kože. 

Ti patogeni se prenesejo v mamine sekundarne limfne organe (recimo tonzil) in spominske celice B (specifične za te patogene) so restimulirane. 

Te B celice potem migrirajo v mamino mleko, kjer proizvedejo prav tista potrebna protitelesa, ki jih njen otroček potrebuje.

Moja pot do dojenja

"Zelo živo se spomnim mojega prvega podoja. WOW res, kakšen vakum! Spomnim se, da sem bila zelo presenečena nad občutkom, kajti dojenje sem si predstavljala kot nekaj nežnega, mehkega, ljubečega. Moj malček pa zagrabi in začne sesat, kot da bi mi bradavico ujel kakšen močan sesalec. Prvi podoj je sicer res bil čustven, poln ljubezni, a fizično in psihično je to bila boleča in strašljiva izkušnja. Mislila sem, da otročka, enostavno daš zraven k prsim in bo že, toda ni bilo čisto tako. Babica nama je morala pomagat, da je dojko sploh zagrabil, ko je zagrabil je bil tako čuden, neprijeten, morda celo boleč občutek, nisem vedela ali delam prav, ali ga prav držim, ali delava prav, ali je to normalno, strah me je bilo, da ne more dihat, da se bo zadušil… Na oddelku pa se je vse skupaj samo še poslabšalo. Moja štručka se joče, sestra mi pomaga pri pristavljanju. Malček se malo doji, malo joka. Potem še samo joka. Odpeljejo mi ga, da ga po kapalki dohranijo z glukozo. Žalostna sem, sama, osamljena, počutim se izgubljeno, počutim se kot, da nisem dovolj dobra mama. Zgodba se ponavlja noč in dan na točno vsake dve uri, kar naprej sem ga pristavjala, sedeti nisem mogla, zato sva bila omejena na ležeče položaje. Po vrhu še imam desno bradavico "preklano" in vdrto in nama sploh ne gre dojit na tej dojki. On kar naprej joče, zdaj že jaz jočem, vsaka sestra mi drugače svetuje, probamo z nastavki, brez nastavkov, skoraj vsakič pa mi otročka vzamejo in odnesejo, da ga dohranijo. Prepričana sem, da nimam dovolj mleka.

Drug dan popoldan se k meni usede sestra in je z menoj vsaj eno uro in pol, ko vstopi v sobo druga sestra in ji reče "Ti si še tu? Kaj nisi ti že končala pol ure nazaj.", sestra ji odvrne "Ja, ma tu pomagam, gospa ima res željo, pa nikakor ne gre." Sestra ostane z manoj še vsaj pol urce, kar pomeni, da je podarila mojemu dojenju eno uro svojega prostega časa. Njena požrtvovalnost, za to, da bi mi uspelo uspešno dojit, ostane v moji podzavesti, da mi res mora uspet.

Tretji dan mi dojke tako zelo otečejo, da sem imela vsaj tri krat večje, če ne štiri krat. Dojke imam velike in trde kot kamen. Mama mi dobronamerno svetuje in pove, da če ne bom poskrbela, da bo oteklina uplahnila in če ne bom spravila mleka ven, bom dobila mastitis in potem mi sledi operacija, kjer ti odprejo dojko in… Groza! Ja, to so včasih res delali. Jaz seveda tega še takrat nisem vedela, da se tega danes ne počne več, verjela sem svoji mami (kaj pa druga), ko sem o tem vprašala med. sestro, pa nisem dobila konkretnega odgovora, imela sem občutek, kot da je operacija sicer oddaljena, a realna možnost. Res, res, zelo zelooo si nisem želela operacije.

Jaz paničarim, masiram, stiskam, pumpam, cimra me ima že poln kufer (mimogrede HVALA draga cimra za vse strpne nasvete in vzpodbude). Dojke so otečene in dokler je tako, ne morem domov. Jaz pa si zelo želim domov, takoj. Zato postanem agresivnejša pri reševanju situacije. Pumpam kot zmešana, v nos sprejam zdravilo več kot je treba, pumpam, pristavljam, tuširam, masiram, pumpam, sprejam v nos...

Nikoli ne bom pozabila, ko je bila vizita in sem si pred tem hotela uplahnit otečenost, pa sem masirala in masirala in seveda se je koža odzvala z rdečico, ki jo glavna med. sestra pri viziti opazi in se najprej ustraši, da imam mastitis, toda me še prej vpraša, če sem se kaj masirala in jaz ponosno rečem, da ja, ona pa na to odvrne "Kaj se vi nimate nič radi?!" Takrat me je njen komentar zelo, zelo prizadel. Danes pa je to moje vodilo, ljubezen do sebe je kjuč in to želim naučit vsako (bodočo) mamico. 

A takrat sem se počutila izgubljeno, občutek sem imela, kot da sem zunaj svojega telesa, da še nisem dorasla tej izkušnji, starševstvu, kot da sem premalda. Danes vem, da moja leta niso bila razlog za moje stanje. 

"Vojno" proti otrdelim dojkam sem zmagala, čeprav so še vedno bile velikeee in so otrdevale, a uspelo mi je sprostit tisto največjo otrdelost in tako sem četrti dan popoldne le lahko odšla domov.

Kaj pa sedaj? Doma sem, dojit se ne znava, otrok joče, jaz jočem, dojenje nima več smisla. Prepričana sem, da nimam dovolj mleka, da nimam kvalitetno mleko. Kljub temu, ne želim odnehat, nekaj v meni mi pravi, da se naj še potrudim in vztrajam. 

Razočarana sem, prišla je druga patronažna, tista, s katero sem bila dogovorjena je na dopustu, nadomešča jo sodelavka, ki ne izgelda nič kaj prijazno. Kljub temu pa se zelo trudi in mi pomaga pri dojenju, pri pristavljanju, mi svetuje, pokaže mi simpatične trike in prijeme. Mislim si, da je vzvišena, da se dela vsevedo, da je arogantna. Nekoliko časa po njenem prvem obisku pa ugotovim, da mi v bistvu ta oseba zelo odgovarja, da jo čutim in da mi je dosti pomagala. Zaupam ji, pri srcu čutim toploto, domačnost. Njen naslednji obisk pričakujem z čisto drugo sliko o njen, veselim se njenega prihoda.

Dojenje pa žal poteka še vedno isto, izgubljeno, neuspešno. Kličem svetovalke, javi se samo ena, ki me potolaži in mi pove, naj samo vztrajam, naj kar naprej pristavljam, naj otročka prebujam, če zaspi na dojki, naj ga dojim dolkler hoče, kolikor hoče in kdaj hoče. 

Ne pomaga. Obupam in kupimo flaške, prilagojeno mleko, pripravim, otroček se naje, se pomiri in zaspi. V mojih očeh je to sedaj enostavna rešitev. Vendar vseeno se še vmes trudim dojit. Roko na srce, globoko v sebi sem obupala, samo pretvarjala sem se še, da si še želim vztrajat, da nama dojenje uspe. Dojit sem si želela, le vztrajat si nisem več želela.

Nepravilno sesanje mojega otročka in črpanje mleka, zaradi oteklin in da ne bi imela mastitisa, je terjalo žrtev. Bradavice so se mi "razcvetele", razpokale, imela sem odprte rane. Pristavljenje otročka je sedaj bilo nečloveško boleče.

Sedaj pa sledi ključen in srečen splet okoliščin.

*Moj otroček, je s tem, ko sem ga nahranila na flaško, končno dojel, kako globoko je potrebno imet "zizo", da fino teče,

*patronažna mi je povedala zgodbo, ki je zelo podobna moji in ima srečen konec, kar mi je dalo upanje,

*patronažna mi je mirno in vztrajno svetovala ter pomagala,

*moja mama je bila prisotna, ko je prišla patronažna in sta se ujeli, ter pogovarjali,

*moja mama je zaupala svojim občutkom ter vedela je kaj pomeni, če otročka izključno dojiš ali pa če obupaš in ga hraniš na flaško s prilagojenim.

Bradavice so bile odprta rana, če sem dojila se je otrok zraven mleka še mičkeno najedel moje krvi, utrujena sem bila, presredek me je bolel, da nisem mogla ne ležat, stat, hodit, kaj šele sedet, vse me je bolelo, vedela sem, da če bom otroka pristavila, da bo bolečina narastla do tega, da se bom morala prav trudi ohranjat zavest, zato mamo prosim, da mu tokrat ponovno pripravim flaško s prilagojenim mlekom in da ga bom podojila potem, pri naslednjem obroku. 

Moja mami v tem trenutku zbere vse svoje moči in z vso ljubeznijo do mene in do vnučka, ne odstopi od tega, da ga bom sedaj podojila. Jaz jočem, a mami kljub temu pripravi sedežno, da se bom lahko usedla. Mamo vztrajno prosim, da ne bi dojila, da bi preskočila ta obrok, vendar uvidim, da nikakor ne bo odstopila, zato se usedem, boli, presredek zelo zelo boli, bolečina je komaj znosna, mama mi prinese dva Lekadola, popijem jih, dam dojko ven, mama mi da otročka v naročje, jaz si ga nameščam, že sedaj me vse boli, nekontrolirano in neprekinjeno jočem in mamo še naprej proseče gledam, mama odide, gledam svojega otročka, prosim ga, naj me razume, naj mi oprosti. Imam upanje, da je mama končno popustila, toda mama se vrne in mi ponudi brisačo ter mi reče naj si jo dam v usta. Jaz jo debelo gledam in obupano ugotovin, da mama res ne bo odstopila in da bom sedaj dojila. Duhovno, čustveno se ločim od telesa, dam si brisačo v usta, zajamem dih, mama predlaga, da si naj jaz primem dojko, on a pa mi bo pristavila otročka. Ubogam. Dojko držim, s prsti "pripravim" bradavico, kot mi je pokazala patronažna, mama otročku drži glavo in da z usteci "draži" ob bradavico, da bi dovolj na veliko odprl usta in ko jih na široko odpre, ga paktično potisne v dojko.

BOLI! Vse kar sem vedela je, da moram ostat pri zavesti. Kaj pa je sedaj to? Po nekaj sekundah bolečina mine in ostaja samo tako topi, čuden občutek. Neeeeee, spustil je, še enkrat bo treba pristavit. Pogledam in vidim, da se moje dete veselo doji. Kako? Kako je to mogoče? Nekje iz podzavesti mi postane jasno, da se je otrok končno pravilno prisesal. Solze so mi še vedno tekle, toda hkrati sem se počutila močno, zmagoslavno, dobila sem upanje.

Vsako odstavljanje in pristavljanje je še vedno bolelo, dolker se bradavice niso doknočno zacelile, toda točno ta podoj je bil ključen, da sem danes svobodna svetovalka za dojenje. Po tem podoju sem otročku samo še enkrat "testno" ponudila prilagojeno mleko po flaški, ki ga ni hotel piti. Vsega skupaj je tako bil moj otroček v svojem življenju po flaški nahranjen samo trikrat.

Dojila sem ga kdaj je hotel, kolikor je hotel in kje je hotel.

PS: Hvala moja ljuba mami, da si zbrala toliko ljubezni in predvsem moči, da si mi bila v pravo pomoč in nisi klonila mojim solzam."

... odlomek iz knjige v nastajanju

Mednarodni dan porodov doma

6. junij je mednarodni dan porodov doma.

Ponosno najavljam, da sem bila pobudnica in ustanoviteljica mednarodnega dneva porodov doma.


S sodelovanjem Midwifery Today smo razglasili 6. junij za mednarodni dan porodov doma in mene je doletela čast, da sem prva razglasila ta dan.

Vesela sem, da je prav Slovenija tista, ki je ustanovila mednarodni dan porodov doma.
In zakaj porod doma?

Veliko je razlogov! Vsaka mamica, vsaka družina ima svoj razlog za porod doma, pozamo od skrbno načrtovanih, z razlogom ali brez, do spontanih, naključnih porodov doma.

Zavedati pa se moramo, kot sem že napisala na strani o mednarodnem dnevu porodov doma, da smo se ljudje v 99,998% rojevali doma. Kljub temu dejstvu, človeštvo še obstaja. Človeštvo je rojevalo doma, še rojeva doma in še bo rojevalo doma. Žal pa sodobna miselnost, sodobni, prestrašeni porodni sistem predstavlja porod doma kot nekaj nevarnega. Čas je, da se porod doma predstavi za to kar je!

Se vidimo 6. junija!

Enkapsulacija placente

Kaj je enkapsulacija placente?
Preprosto, to je placenta v kapsulah.
Placenta se po varnem in tradicionalnem postopku pripravi in da v kapsule.



Zakaj bi imela placento v kapsulah?

Ker si z uživanjem kapsul privoščiš:

* uravnoteženost hormonov

* uravnoteženo stimulacijo mleka

* zmanjšuje poporodno depersijo

* povečuje energijo

* uravnava poporodno krvavitev

* preprečuje slabokrvnost

* izboljšuje spanje

* preprečuje nočno potenje 

* krepi imunski isistem
* ohranja vitalnost
* ohranja mladostnost

Samo v kapsule se jo lahko da?

Lahko se jo zaužije surovo, v obliki sadnega ali zelenjavnega napitka, 

ali pa se jo zaužije termično odelano, kot kakšno mesno jed.

Lahko se naredi homeopatsko zdravilo, ki ima široki spekter delovanja.

S placento se lahko dela tudi umetniške oddtise na platno,
predpona se lahko napne na okvir slike - dobi se abstraktno umetniško delo.
Iz popkovnice se lahko naredi zelo močan talisman.

OK, čakaj, saj govorimo o Placenti, placenti, ja?

Ja, govorimo o placenti, posteljici, o organu, ja.
O človeški posteljici, ki ima obliko diska in v povprečju v dolžino meri 22 cm, v debelino pa 2 - 2,5 cm (največja debelina je na sredini in se zmanjšuje proti robu) ter običajno tehta 500g.
Ima temno rdeče in modro ali kostanjevo barvo. 

Zanimivo:

beseda placenta je latiski izraz za pogačo


Več o enkapsulaciji placente:
Informacije, postopke o enkapsulaciji placente ti lahko predstavi Willma A. Kolenc, ki izvaja enkapsulacijo placente.
Lahko ji pišeš na willma@willma.eu ali jo pokličeš na 040 77 88 33.

Anemia v času nosečnosti

Jaz sem se v vseh treh nosečnostih srečala z rahlo obliko anemije.
V zadnji nosečnosti sicer uradno nisem bila izven norm, vendar sem bila na spodnji meji.

K sreči pa nikoli nisem bila v resnih "težavah". Razlika v mojih nosečnostih je bila predvsem v tem, da sem pri zadnji nosečnosti že vnaprej, načrtno, zavestno in preventivno čisto malo priredila mojo prehrano, tako da sem v vsakodnevne obroke  obrokih  povečala vnos z železom bogate hrane.
Recimo to so timijan, kumina, peteršilj (bodi zmerna s peteršiljem, ker ima še druge, nezaželjene učinke v času nosečnosti), špinača, origano ... prav tako je z železom zelo bogata alga Chlorella, ki je užitna ;)

Nekaj več o anemiji v času nosečnosti sem napisala TUKAJ (klik), sicer je v angleščini, a je zelo informativno.

Sirupa in tablet nisem jemala, sem raje bolj ciljno in usmerjeno prilagodila mojo prehrano, kupila sem si tudi različne sokove, ki so bogati z železom (in užitni za pit!). Pač nisem ubogala zdravnika, zaupala sem svojemu telesu in naravi in zame se je dobro izšlo. Torej to še ne pomeni, da tudi ne upoštevaš navodila zdravnika in zaupaš, pa se bo tudi zate dobro izšlo. Kot sem že rekla, jaz sem vsakič imela le blago obliko pomanjkanja železa, nikoli ni bilo zaskrbljujoče ali celo kritično. Vedno je bilo blizu spodnje meje, ali pod mejo ali nad mejo ;)

Moja osebna izkušnja je, da je najbolje prisluhnit telesu. Če se mi je zahotela špinača, ali pa so mi celo zadišale jetrce, potem sem vedela, da mi manjka železo, da telo želi povečat vnos železa in sem se seveda na to odzvala z obroki, ki so bili načrtno obogateni z železom bogatimi živili.

Drevo pomaga pri porodu

"...a tree understanding this great moment bends slowly down to protect her, offering its branches for her support..."

pravilo 10 P-jev za uspešno dojenje

knjiga

več o knjigi na www.facebook.com/uspesnodojenje

10Pjev:
Pravilno Pristavljanje 
(potrebno je pravilno pristaviti otročka: Video posnetki, Lenore svetuje, LLL)


Ponudi Po Potrebi
(otročka pristavljaj po njegovi potrebi, ne na uro! Tudi, če 15min po dojenju ponovno išče dojko, mu jo ponudi. Ne pozabi, otrok se na dojki nahrani, odžeja, potolaži ...)


Ponudba - Povpraševanje
(več ko se otročka pristavi, več je mleka)


Pravilna Prehrana
(jej redno, uravnoteženo, po potrebi, izogibaj se hrani, ki te napenja, (če ima otrok črevesne kolike, potem se izogibaj mlečnim izdelkom), seveda hrani, na katero si alergična,
pij zadosti tekočine (najbolje vode), tako da ne boš nikoli čutila žeje (glej točko 19.))


Počitek
(počitek dela čudeže, privošči si ga, pusti gospodinjstvo, dovoli, da gre kdo drug na sprehod z dojenčkom, in se uleži, zapri oči, počivaj!)


Preberi še o mitih in zmotah o dojenju (klik).



.

Primerna vprašanja za v porodni sobi

Primerna vprašanja v porodni sobi (kadar ne gre za reševanje življenja) so:

Zakaj?
Se lahko še malo počaka?
Obstaja kakšen drug postopek?
Kakšno je tveganje zame in kakšno za otročka?
Kako poteka postopek?

Zadovolji se le s konkretnimi odgovori!


Zadovolji se z odgovori, ki so daljši od enega stavka ali odstavka, naj si vzamejo čas in spoštujej tebe, tvojo željo po tem, da želiš podrobnejše informacije.

Če je odgovor, da je tveganje "minimalno", lahko prosiš za natančnejši odgovor, naj naštejejo te minimalne primere in kdaj in kako lahko pride do njih ...
Ne pozabi na svoje pacientove pravice, recimo kot je, da lahko zahtevaš še drugo strokovno mnenje in podroben opis postopka.
V kolikor boš morala kaj podpisat si podrobno preberi kaj podpisuješ, vprašaj, zakaj moraš to podpisat, vsa prazna mesta pa prečrtaj preden podpišeš.

Še nekaj: vprašanja naj bodo vprašanja in ne očitki, podajš jih namreč le za to, da se informiraš.


Spoštuj sebe, postavi se za sebe.
Nekoč mi je znanec rekel: "Kaj ti pomeni več, to da si ti in otrok zdrava in srečna ali to, da si uvidevna do osebe, da se ne zameriš osebi, ki jo prvič in najbrž zadnjič vidiš, ki je plačana, da služi tebi!?"

Spoštuj sebe, postavi se za sebe, takoj,
da ti po porodu ne bo žal, potem je že prepozno. No, tudi potem se lahko še kaj naredi, recimo pismo porodnišnici in/ali varuhom pacientovih pravic .

.