zadnje dni sem od porodnega osebja dobila veliko oddziva v smislu "Andreja, zakaj mamice nič ne pišejo? Zakaj nam nič ne povejo? Mi vsako takšno pismo obravnavamo. Če bi bilo več odziva, bi se morda še kaj spremenilo! Naj mamice napišejo svoje izkušnje in naj nam jih pošljejo. Naj sproti povejo in izrazijo kako se počutijo."
Jaz sicer večkrat mamice "pozivam" k temu, da s porodnišnicami podelijo svojo izkušno, z vsem dobim in z vsem slabim. To ne rabi bit uradno pismo, lahko je zgolj izliv čustev, izliv občutkov, izliv tistega kar se nam je najbolj utisnilo v spomin, česar se najbolj spomnimo, česar ne bomo nikoli pozabile, kar se nas je dotaknilo...
Pa naj je bil to nasmeh čistilke, nežen dotik, topel objem, zavijanje z očmi, ki nas je hudo prizadelo, predana pomoč sestre, grobo zmerjanje, grob pregled, spoštljive besede...
Napišemo lahko vse, predvsem kako smo doživljale čas v porodnišnici, predvsem kako smo se počutile, kaj smo občutile v določenih trenutkih.
Še to: Nikoli ni prepozno! Nikoli! Morda pa prav tvoje pismo lahko omogoči, da bo tvoja hčera rojevala bolje, kot si ti ♥ In bolje je vedno možno.
 |
Čas je, da ženske povemo kako se počutimo,
čas je, da zdravniki in zdravstveno osebje začuti,
da imamo njihovi pacienti tudi čustva.
čas je, da zdravniki in zdravstveno osebje začuti,
da imamo njihovi pacienti tudi čustva.
V upanju, da se boš odzvala na vabilo,
te toplo objemam in ti sporočam,
da smo močnejše kot si mislimo!
Andreja Kolenc
No comments:
Post a Comment