Mala ritka brez pleničke- izkušnja mamice 1.del

Naj se sliši še tako nenavadno, neizvedljivo, morda čudaško, celo skopuško…vendar to popolnoma drži. Upam si trditi, da to velja za (skoraj) vsakega dojenčka. Obstaja namreč metoda »diaper free baby« (dojenček brez pleničke), ki je zelo preprosta in kar je najbolj pomembno – prijazna je do dojenčkove ritke, prijazna do okolja in navsezadnje tudi do denarnice.

Naj kar takoj povem, da te vrstice pišem z namenom, da delim svojo izkušnjo s čim več ljudmi in da povem, da je kaj takega sploh mogoče. Kajti tudi sama sem se za ta pristop odločila na podlagi pozitivnih izkušenj drugih staršev, ki »diaper free« prakticirajo in sem zelo vesela, da so svojo izkušnjo delili z mano. Torej moj namen NIKAKOR ni vzbujanje slabe vesti in občutka manjvrednosti tistim, ki so svojega dojenčka povijali v pleničke, tistim, ki to počnejo in tistim, ki to še bodo počeli. Moj namen je zgolj predstaviti eno od možnosti, za katero se bo morda kdo od vas odločil ravno zaradi teh vrstic.

Sama sem na teorijo o »diaper free« naletela po naključju, ko sem med nosečnostjo iskala informacije o pralnih pleničkah. Takrat sem bila navdušena nad tem in seveda skeptična hkrati, saj sem mislila, da je zadeva skrajno zahtevna. Ko je naša Ajda dopolnila tri mesece in pol, sem se odločila, da metodo preizkusim, čeprav z veliko mero nejevere. Ko sva se v pičlih 24-ih urah zadeve naučili, mi je bilo žal, da nisem poskusila že prej. Seveda še pride do kake »nesreče« in tudi verjetno še bo – če se kdaj zaradi moje nerodnosti ne ujameva. A v glavnem doma pleničke ne potrebujemo več. Imamo le eno bombažno tetra pleničko ali kakšno krpico za tistih nekaj morebitnih kapljic, saj mi je škoda zavreči pleničko za enkratno uporabo, ki je le malo mokra; pa še bolj ekološko in ceneje je zgolj oprati tisto krpico. Če gremo ven, imamo pleničko za enkratno uporabo, a bolj za preventivo. Imamo jo tudi ponoči, čeprav točno vem, kdaj mora lulat. Vendar sem se odločila, da je nekaj časa še ne bom nosila na stranišče še ponoči, saj se bojim, da bi jo preveč prebudila in tudi sama se želim dobro naspati. Uporabljamo pa tiste eko pleničke, ki so prijaznejše okolju. Poleg zmanjšanja porabe pleničk sem opazila še eno pozitivno spremembo, ki jo povezujem ravno z uvedbo te metode: naša punčka je bolj dobre volje, manj je sitna in zvečer pred spanjem ni več neutolažljivega joka, ki je pred tem bil obvezno vsak večer »na sporedu«. 

Mnogi starši se sprašujejo, kako in kdaj otroka odvaditi od pleničke. Moj nasvet je, da naj ga nanjo niti ne navadijo. Enako velja za dudo in še marsikaj drugega.

Večina pediatrov sicer trdi, da otrok nekje do 18. meseca starosti sploh še ne zmore nadzorovati svojih sfinktrov in da se izločanja še niti prav ne zaveda. Temu odločno oporekam, saj na lastne oči vidim, da še kako zna!!! Problem je edino v tem, da tega ne zna povedat (da zna)…pravzaprav zna, le da starši v naši visoko razviti družbi tega jezika oz. signalov ne razumemo. Skozi tisočletja smo pozabili, da nam otrok zna sporočiti tudi to. Ja kako pa potem lahko razumemo, kdaj je lačen in kdaj zaspan, pa nam prav tako ne zna povedat? Gre pa za popolnoma enak princip, enako komunikacijo z dojenčkom, le naučiti se je moramo. Dojenčku, prav tako kot nam, ni všeč zadrževanje v lastnih izločkih, a se skozi tedne in mesece tega navadijo in jim tudi ni hudega. A vendar ga je po dveh letih potrebno od tega spet odvaditi. In kako lahko nekdo reče, da otrok še ne zna na stranišče, če mu niti ne da nobene izbire in možnosti???

Poleg pediatrov bi se tu oglasili tudi psihologi, ki trdijo, da prezgodnje navajanje na stranišče lahko pri otroku povzroči razne travme in frustracije. Potemtakem so vsa »primitivna« ljudstva in velik del Azijcev (kjer pleničk sploh ne uporabljajo) do konca zafrustrirani in polni travm…in ubogi praljudje, ki v pradavnini še niso imeli Pampersa. In naj tukaj poudarim, kakšna hvaležnost sije iz očk naše deklice, da ji ni treba lulati in kakati v pleničko. Neverjetno, ampak jaz kot mama opazim izjemno razliko v njenem počutju in obnašanju, odkar to počneva. Strinjam pa se, da lahko travme povzroči siljenje na kahlico pri starejšem otroku, ki je navajen na pleničko in je še ni pripravljen opustiti. Le kaj bi rekel Freud, ko smo mu sedaj porušili njegovo teorijo o analni fazi? 

Vsi, ki še vztrajate pri branju, si najbrž mislite: »Pa povej že vendar, kako?« 

Torej, poznati je treba le nekaj dejstev:

• otrok med trdnim spanjem nikoli ne odvaja, to stori šele, ko se zbudi (tudi pri odraslih je tako, kajne?) oz. se prebuja,

• otrok odvaja (skoraj) vedno po hranjenju.

Nekaj časa je treba dobro opazovati svojega otroka – torej njegovo izločanje (kdaj, kako pogosto, kakšno je njegovo obnašanje pred odvajanjem – običajno je otrok nemiren, siten, v spanju se premetava) – to najlažje storimo tako, da otroka pustimo brez pleničke (če je hladno, ga pokrijemo) ali pa mu nadenemo le bombažno tetra pleničko, da takoj opazimo, ko je mokra…ali pač kako drugače improviziramo. Dobro je, če imamo kakšno nepremočljivo podlogo, da zaščitimo podlago in svoja oblačila. In praktično je, če otroka oblečemo tako, da ga je najbolj enostavno sleči (najlažje je pač poleti). Čez čas otroka že tako dobro poznamo, da točno prepoznamo signale in redko se zgodi, da znakov ne pokaže.

Po mojih izkušnjah je najbolje začeti tako, da otroka takoj po spanju in hranjenju slečemo, ga primemo za bedrce, naslonjen naj bo s hrbtom in glavico na naš trebuh – torej en tak »čepeč« položaj (če še ne zna sedeti) in ga držimo nad wc-jem, umivalnikom, kahlico... Dobro je, če je nasproti ogledalo, da lažje spremljamo, kaj se dogaja. Če pa zna že sedeti, pa ga lahko kar na kahlico ali školjko posedemo. In potem je zelo velika verjetnost, da se »zgodi«. Zraven damo otroku znak, ki kasneje sproži pogojni refleks (npr. šššššš). Ko uspe, dobiš takšno veselje, da poskušaš znova in znova in vedno več je uspeha in vedno manj »nesreč«. Prve dni si malce bolj na preži in imaš res nekoliko več dela, ker se pač še učiš, potem pa se navadiš. In veselit se moraš vsakega uspeha in se ne sekirat za neuspehe. Je pa vsak trud naložba za prihodnost.

In zanimivo…to o ne/obvladovanju sfinktrov pri dojenčku…naša tri-mesečnica lula skorajda vsakič, ko jo damo na wc, pa tudi če samo nekaj kapljic. Vidim, da izkoristi priložnost, kot jo izkoristimo mi, kadar ne vemo, kdaj bomo spet imeli priložnost lulat, pa čeprav nas ne tišči najbolj.

Za vse, ki menite, da je to težko: najtežje je narediti preobrat v svoji glavi, da je to sploh možno in sprejemljivo. Vse ostalo je potem mala malica.

Če še vedno vztrajate pri branju, v nadaljevanju navajam nekaj najbolj pogostih pripomb, in vprašanj skeptikov ter odgovore nanje:

Kaj pa, ko gre otrok v vrtec oz. v varstvo k nekomu, ki metode ne more, ne zmore ali ne želi izvajati?

Po izkušnjah drugih staršev se otrok lahko nauči tudi delnega »diaper free«, ko gre npr. v vrtec in ta metoda tam morda ni izvedljiva. Hitro dojame, da se v vrtcu pač lula in kaka v pleničko, doma pa v stranišče oz. kahlico.

Pa saj potem ne moreš nič drugega početi, ker otroka samo slačiš in oblačiš! Saj nimaš časa delati samo tega!

Morda imaš na začetku res nekoliko več dela s tem, a se hitro navadiš in z vsako čisto pleničko je tvoj trud poplačan. Čez čas pa si z otrokom že tako usklajen, da to storiš mimogrede in niti ne razmišljaš, da si kdaj delal drugače. In s previjanjem je več dela kot s to metodo, čeprav je res, da previjaš redkeje, kot pa nosiš otroka na stranišče. 

Če razmišljaš dolgoročno, v bistvu s časom celo prihraniš, ker imaš dela iz tedna v teden manj. Otrok je namreč pri enem letu že popolnoma »zanesljiv« (tudi ponoči), enostavneje se z njim sporazumeš in so »nesreče« le še posledica nerodnih naključij. Če seštejemo (1) vso slačenje in oblačenje na začetku ali (2) previjanje do dveh, treh let, je očitno, da je bila prva varianta boljša naložba glede prihranka časa (in seveda denarja).

Sicer pa roko na srce: kar priznajmo si, kaj vse imamo v življenju čas početi – vsakega od nas bi najbrž bilo sram, če bi nas kdo gledal, za kaj vse si vzamemo čas…veliko časa. Zakaj si ga potem ne bi za svojega otroka. Pa še država nam (enim bolj, drugim manj) pomaga, da smo lahko eno leto doma z otrokom in mu posvetimo glavnino svojega časa.

Našega 2-letnega otroka pa nič ne moti polna plenička ali mokre hlačke!

Seveda ga ne moti, če pa se je v vseh teh mesecih nanjo tako navadil, da mu je ta nekaj popolnoma normalnega.

Skratka, kot sem omenila na začetku: moj namen je bil zgolj predstaviti eno izmed možnosti, vi pa izberite tisto, ki se vam zdi najbolj sprejemljiva!!

Če sem koga navdušila in če koga zanima še več, priporočam v branje:

http://bibaleze.si/clanek/starsi/intervju-novorojencki-ne-potrebujejo-plenick.html

http://med.over.net/forum5/read.php?1%2C4473621%2C5449266#msg-5449266

Največ napisanega na to temo pa je tako na tujih straneh. Vtipkate samo »diaper free baby«.

Pa lepo starševstvo vam želim – s pleničkami ali brez njih!!

Opomba: opravičujem se, če sem si kakšno frazo ali argument sposodila od staršev, ki izvajajo opisano metodo.

Janja Perko

Skopirala sem še en članek, objavljen v reviji Zazdravje, maj 2010:

Dojenčki brez plenic?!?

Besedilo: Nina Radin

Oživljena veščina sporazumevanja o

izločanju z dojenčkom oziroma koncept

»brez plenic« prinaša v naše okolje že

davno pozabljeno veščino komuniciranja

z otrokom in prepoznavanja znakov, kdaj

bo dojenček izločal ali odvajal.

Koncept »brez plenic« je v uporabi v večjem delu

sveta in čedalje bolj pridobiva na veljavi v Evropi

in ZDA, kjer v splošnem sicer velja prepričanje,

da mora biti otrok dovolj star, določeno stopnjo

pripravljenosti pa mora kazati z jasnimi znaki, da

ga lahko začnemo »navajati na čistočo« oziroma

»odvajati od plenic«. V resnici je otrok na sporazumevanje

o izločanju pripravljen v trenutku, ko

pride na ta svet. In v resnici je tudi na čistočo navajen

že iz maternice. Najugodnejši čas za začetek

komunikacije je do približno šestega meseca

otrokove starosti. Ker pa so si dojenčki različni in

nekateri svoje občutljivosti še dolgo ne izgubijo,

je lahko ugoden čas tudi po dopolnjenem šestem

mesecu starosti.

Kje je trik?

Če se ne naučimo razpoznavati znakov, ki nam jih

dojenček daje v zvezi z izločanjem, dojenčkovo

komuniciranje v zvezi z izločanjem počasi ugasne

in preneha izražati svoje potrebe. Otrok se, po dovolj

dolgem »prepričevanju«, da je primerno mesto

za izločanje kar njegova plenica, ki je v tesnem

stiku z njim, počasi vda in navadi na izločanje/odvajanje

v plenice, zaradi česar ga je po nekaj letih

treba odvaditi od izločanja/odvajanja vanje.

Zakaj brez plenic?

Dandanes se veliko staršev zaveda bremena, ki ga

za okolje predstavljajo tako plenice za enkratno

uporabo kot pralne plenice. Toda poleg tega obstajajo

še druge koristi, ki govorijo v prid sporazumevanju

o izločanju, saj tak način življenja botruje

boljši povezanosti staršev z dojenčkom, pojasnitvi

in odpravi marsikaterega, tudi nerazložljivega,

joka, težav z zaprtostjo, krčev, odpravi pleničnega

izpuščaja pri izvoru in brez kemičnih sredstev.

Poleg tega komunikacija o izločanju upošteva naslednja

pomembna dejstva, ki jih klasični pristop

k odvajanju od plenic zanemarja:

• dojenčki se zavedajo svojih potreb v zvezi z

izločanjem;

• dojenčki znajo in želijo komunicirati na neverbalni,

čustveni in čutni ravni glede izločanja

in ne potrebujejo čakanja do trenutka, ko

lahko svoje potrebe ubesedijo ali jih logično

razumejo;

• dolgotrajno zavijanje v plenice je nepotrebno

in pogosto uporabljeno prisilno – dojenčki se

zelo pogosto upirajo previjanju (npr. bežijo s

previjalne mize);

• če imajo dojenčki možnost, znajo nadzirati

izločanje in to počnejo prostovoljno;

• dojenčki, katerih potrebe v zvezi z izločanjem/

odvajanjem in čistočo prezremo in na katerih

potrebe ne odgovorimo, jih sčasoma ignorirajo;

ponovno so pripravljeni šele, ko začnejo

intelektualno razumevati in ponovno odkrivati

tisto, kar so njihova čutila »pozabila«.

Komuniciranje o izločanju in sodelovanje, ki ju

lahko vzpostavimo z dojenčkom, je učinkovita,

poceni in ekološko neoporečna alternativa plenicam,

ki malemu bitju zagotavlja bolj kakovostno

življenje v čistem, prav od najzgodnejših

trenutkov na tem svetu, staršem pa odpira nove

dimenzije zaupanja vase, v lastne sposobnosti in

sposobnosti naših otrok.

»Pri Združenju Naravni začetki se že drugo leto

srečuje skupina »ssss - LULAM!« – podporna

skupina za motivacijo in pomoč staršem pri

prepoznavanju in odzivanju na potrebe dojenčkov

v zvezi z izločanjem, ki se srečuje enkrat

mesečno. Skupina ima ime po zvoku, ki se kot

imitacija tekoče vode in stimulacija za uriniranje

uporablja širom po svetu (sssssss), obenem

pa simbolizira štiri pomembne vidike odnosa z

našim novorojenčkom: spoštovanje, spoznavanje,

sporazumevanje in sodelovanje.«

Klik na 2. del izkušnje


.