Sledeče besedilo je namenjeno vsem, ki ste prebrali že prvi del (pa tudi tistim, ki ga niste) in vas morda zanima, kako nam gre sedaj po petih mesecih izvajanja metode »diaper free baby« (postopek izvajanja sem opisala v prvem delu). Ponovno želim poudariti, da je moj namen zgolj širiti svoje izkušnje in morda s tem pomagati komu, ki bi želel to metodo tudi sam izvajati. Torej, nikakor ne želim nikomur ničesar vsiljevati, obsojati ali sebe postavljati za vzgled. To poudarjam zato, ker sem v tem času (odkar to izvajam), poleg velike mere pozitivne naravnanosti drugih do te metode, naletela tudi na kakšen negativen komentar, začuden pogled ali zgolj »modro molčanje« (ki pa je velikokrat tudi zelo zgovorno). Pri nas v Sloveniji je ta pristop šele v povojih, zato večina ljudi za kaj takega prvič sliši, kaj šele, da bi kaj takega takoj sprejeli kot nekaj normalnega. Kot pravim – rada bi samo podala svojo izkušnjo in svoja opažanja, ki jih doživljam v svoji praksi. Vse bom predstavila popolnoma pošteno, brez olepševanja in idealiziranja tega pristopa, saj ima poleg obilice pozitivnih plati seveda tudi kaj negativnega (kot je to tudi na drugih področjih).

Preden opišem naše trenutno stanje, bi rada razložila še nekaj morebitnih nejasnosti. Ko se z ljudmi pogovarjam o tej temi, namreč opažam, da si nekateri to metodo napačno razlagajo. Menijo namreč, da gre pač za zgodnje odvajanje od plenic in navajanje dojenčka na čistočo. Toda NE! Gre za popolnoma drugo logiko, za drugačno izhodišče. Dojenček je namreč na čistočo navajen že iz maternice in se ne rodi povit v pleničke. Zato pri tem ne gre za odvajanje od plenic, temveč za »NEnavajanje NA plenico«. Enostavno! In kaj je še pomembno: dojenček se na pleničko navadi približno po 6-ih mesecih starosti (nekateri prej, drugi kasneje), do 6. meseca starosti pa ima sposobnost obvladovanja svojega izločanja. A ker večina dojenčkov ne dobi priložnosti, da bi svojo potrebo opravila izven pleničke, začnejo to svojo sposobnost ignorirati in se na pleničko pač navadijo in jim tudi ni hudega. A potem potrebujejo dve do tri leta, da se znova naučijo to, kar so že nekoč znali. V glavnem, najugodnejši čas za začetek izvajanja metode je najkasneje do 6. meseca otrokove starosti (nekatere mame to izvajajo že od otrokovega rojstva). Zato nimam pojma, kaj naj odgovorim, ko me kdo vpraša za nasvet, kako naj na kahlico navadi svojega dve ali tri leta starega otroka. Ne vem!! Ker gre za popolnoma drugačen pristop kot pri majhnem dojenčku. Vsekakor pa odgovorim, da nič na silo, če otrok noče oz. še ne zna.

Da je ta pristop najboljša izbira kar se tiče ekologije, denarnega prihranka in predvsem otroka, ni kaj razpravljati, ker gre za neizpodbitna dejstva, ki jih ne zamaje noben argument. Kaj pa metoda pomeni za tistega, ki to izvaja?? Ali je to najboljše tudi zanj (oz. zanjo, ker gre v glavnem za mamice)?? Tukaj pa se lahko začne razprava. In v nadaljevanju je tudi to opisano (seveda z mojega vidika).

Z Ajdo sva začeli uporabljati kahlico, ko je bila stara 3 mesece in pol. Sedaj je stara 8 mesecev in pol in jo seveda še vedno pridno uporabljava. V tem času (5 mesecev) sva porabili 4 pakete pleničk za enkratno uporabo, kar je v povprečju manj kot dve plenički dnevno. Gre v glavnem za eno nočno pleničko na dan in tu in tam kakšno pleničko za izhode od doma. Čez dan, ko smo doma, pa delam po občutku – včasih je čisto brez pleničke in ima spodnje hlačke, včasih pa ima za preventivo bombažno pleničko (da ne gre v smeti samo malo mokra plenica za enkratno uporabo), ko nisem najbolj sigurna. Seveda kdaj pa kdaj nastane tudi kakšna lužica na parketu ali se zmoči plenička (kot najbrž nastane tudi pri dve- ali triletniku, ko mu vzamejo plenico), a takšne nesreče so bolj posledica moje nepozornosti kot pa njenega nesodelovanja.

Da strnem vse svoje izkušnje in opažanja do sedaj (v glavnem sovpadajo s teorijo, ki sem jo naštudirala):
  • Z otrokovo starostjo se podaljšuje čas med enim in drugim izločanjem. Na začetku je to bilo na pol ure ali še pogosteje, sedaj je to na tričetrt ure do ure in pol, včasih celo na dve uri (dopoldan je pogosteje, popoldan in proti večeru se reducira, po 18. ali 19. uri se včasih že zaključi ali pa lula še enkrat tik pred spanjem).
  • Dokler je bila izključno dojena, je bilo kakanje skoraj po vsakem dojenju. Sedaj, ko je tudi gosto hrano, kaka samo zjutraj, ko vstane in včasih še enkrat popoldan, če poje veliko goste hrane. Jutranje kakanje gre zmeraj v kahlico, popoldansko se ponesreči samo izjemoma.
  • Kahlico uporabimo vedno takoj po spanju in po hranjenju – takrat je VEDNO uspeh.
  • Kar je nenavadno in hecno – ko gremo ven za ves dan (npr. na obiske, na kopališče, v nakupovalni center, na izlet…) – do nezgodic praviloma ne prihaja in sva takrat neverjetno dobro usklajeni in tudi dlje časa zadržuje. In ponavadi pride domov s suho plenico. Tako smo se npr. do morja (in tudi potem domov) pripeljali s suho plenico (vmes šla 2x lulat). In isto je bilo na vseh drugih daljših vožnjah in tudi med bivanjem na dopustu. Ko smo se kopali na kopališčih, je šla lulat vsakič, ko je prišla iz vode (zato sklepam, da v vodi ni lulala). Tudi v nakupovalnem centru greva na stranišče. Skoraj povsod vzamemo s seboj kahlico, ker je tako najlažje. Pa tudi na travici se je dalo zadevo opravit, dokler je bilo toplo. Tudi nad straniščno školjko (npr. v javnem stranišču) se da. Praktično kjerkoli, samo znajti se je treba.
  • Ponoči: vse je odvisno od mene. Če se dovolj angažiram, plenička ostane suha do jutra. Kaj to pomeni? Okrog polnoči se vedno zbudi in takrat jo nesem lulat, če še ne spim. In če jo med 5. in 6. uro zjutraj, ko se zjutraj prvič zbudi, spet takoj nesem, je praviloma suha. Če sem še preveč zaspana in se še ne zmorem vstati, se seveda polula.
  • Če se kdaj polula, se redko polula povsem do konca, ampak samo do olajšanja, potem pa spet zadržuje. To vem zato, ker takoj spet lula dalje, če jo dam takoj za tem na kahlico. In isto se zgodi, če začne lulati na nepravem mestu in jaz na to čisto spontano odreagiram npr. z »eeeej!« Takrat zablokira sfinkter in nadaljuje, ko ji dam »zeleno luč«. V takih primerih potrebuje včasih malo več časa, da spet sprosti mišice, da lahko nadaljuje.
  • Včasih ima »zadržke pred občinstvom«, če je razen mene še kdo zraven – in takrat se včasih ne more sprostit. Podobno kot pri odraslih. In tako mogoče ne more vsak videt, kako to gre. Pa nič zato, saj nikomur ničesar ne dokazujem!
  • Poleti, ko je vroče, je zadevo lažje izvajati, ker ni veliko oblačil za slačit in oblačit. Ampak kjer je volja, je tudi pot in tudi sedaj mi ni težko, ker delam to že povsem avtomatično. In poleti lahko otroka slečeš kjerkoli, tudi zunaj, ker je toplo. Zato tudi na sprehodih ni bil nikoli problem, ker sem jo lahko kjerkoli slekla. Sedaj je seveda ne morem več, vendar običajno zadržuje in je vzdržala tudi že tri ure (nisem mogla verjeti, ko je suha prišla s potepanja po trgovinah).
  • Obstajajo »dobri dnevi« in »slabi dnevi« ter »dnevi kapric«. Ko so »dobri dnevi«, gre skorajda vse v kahlico in ima oblečene samo spodnje hlačke, nezgod je izjemno malo. Potem pride kakšen »slab dan« ali celo »slab teden«, ko je malo več nezgod in se mi že zdi, da nam gre vedno slabše. Vendar se ne dam kar tako in pride spet obdobje, ki me nagradi za ves trud za nazaj. »Slabo obdobje« je praviloma povezano z Ajdinim slabim počutjem in posledično z njeno slabo voljo. Torej, če jo muči kakšen zobek, zaspanost ali kakšna druga »dojenčkasta« tegoba, potem je sodelovanje slabše. In »dnevi kapric«? To pa so takšna hecna, prehodna obdobja, ko ima kakšne kaprice. Tako se je npr. dogajalo, da ni hotela na kahlico, takoj za tem pa je zunaj na travi lulala brez upiranja. Potem spet ni hotela na kahlico, nad straniščem pa ni bilo težav – naslednji dan pa obratno. Potem ni hotela uporabiti kahlice v dnevni sobi, v kopalnici pa spet brez upiranja. Hecno. In pač poskusim eno in drugo in ponavadi kaprica hitro mine. NIKOLI pa ne delam NIČ NA SILO! Če noče, pač noče. A to je redko. In kadar hoče, jo zmeraj pohvalim.
  • Ko je Ajda postala bolj mobilna in se je začela plaziti ter se zanimati za okolico, je postala uporaba kahlice malo bolj zahtevna. Ob njeni polni zaposlenosti s kopico zanimivih stvari in dogajanj ji je sedenje na kahlici včasih izguba časa. Zato ji takrat dam v roke nekaj zanimivega, da se malo zaposli in potem ni več problema. No, saj tudi nekateri odrasli berete na wc-ju, ne? Ob zanimivih igračkah se včasih tudi nekoliko spozabi in pozabi zadrževati – tako se mi zdi. Včasih pa jo celo namenoma pustim pri miru, pa čeprav vem, da jo verjetno že tišči – to je takrat, ko se sama zelo lepo igra in me pusti, da lahko tudi jaz v miru kaj počnem. Takrat je nočem motit in vzamem v zakup mokre hlačke ali mokro pleničko.

Tako. Takšno je stanje sedaj pri nas. Nekakšnih zaključkov za sedaj še ne morem delat, ker ne vem, kako bo naprej. Lahko samo rečem, da izvajanje metode »diaper free« zahteva precej angažiranosti in predanosti otroku za tistega, ki to izvaja. In verjamem, da to ni za vsakogar. Dokler to delaš sproščeno in neobremenjeno, potem je vse lepo in prav. Če si pa preveč na trnih in se obremenjuješ z neuspehi, potem je bolje, da je otrok kar v plenici in se tega ne greš (mimogrede za informacijo: nekateri starši to izvajajo samo delno – npr. samo zjutraj, ko se otrok zbudi). Res pa je, da težko nehaš s tem početjem, če si enkrat poskusil in bil pri tem uspešen. Vsak uspeh te namreč žene k temu, da ne odnehaš. In težko si predstavljaš, kako to gre in da je v resnici enostavno, dokler sam ne preizkusiš.

Kakorkoli, če sem komu pomagala, če sem koga navdušila ali če ste zgolj z zanimanjem prebrali, me to zelo veseli. In vesela bom povratne informacije, če bo kdo bo ali je že preizkusil.

Za konec še ena moja misel: ni pomembno, kdaj je otrok brez pleničke…važno je, da je deležen vse ljubezni, pozornosti in strpnosti, ki so mu jo starši sposobni nameniti!

Pa lepo starševstvo vam želim – s pleničkami ali brez njih!!!

Janja Perko

preberi še 3.del izkušnje