Mala ritka brez pleničke- izkušnja mamice 3.del

Sledeče besedilo namenjam vsem, ki ste že prebrali moj prvi del in drugi del (pa tudi tistim, ki ju niste) in vas morda zanima, kako nam gre sedaj. Pa tudi tistim, ki boste mogoče kdaj zadevo preizkusili – da dobite kakšen koristen praktični napotek ali informacijo.

Mineva točno eno leto, odkar sem začela prakticirati metodo »diaper free« in s tem Ajdo pri njenih treh mesecih in pol dajati na kahlico ter se truditi, da bi znala prisluhniti njenim potrebam, kot to znajo mame v preprostih ljudstvih. S ponosom lahko povem, da Ajda od svojega 13. meseca nima več pleničke (prej jo je občasno imela le za preventivo) in nosi samo še spodnje hlačke. Sedaj, ko to pišem, je stara 15 mesecev in ima pleničko samo še ponoči, ker se ji 1-krat do 2-krat tedensko še pripeti kakšna »nočna nezgoda« (pa še to bolj zato, ker je ne dam dovolj zgodaj na kahlico). Tudi čez dan se ji tu in tam zgodi, da se polula v hlačke, ampak to je res redko (mogoče 1-krat ali 2-krat na teden). Pri dnevnem spanju se že dolgo ne polula več (od cca. 12. meseca).

To je vsekakor velik uspeh, ki ga nisem pričakovala in še sedaj komaj verjamem, da je to mogoče. Seveda ni bilo zmeraj lahko tega početi in je bilo tudi kdaj naporno, ko smo imeli kakšna slaba obdobja in z Ajdo nisva bili najboljše usklajeni ali pa če ni želela sodelovati. Vendar se je definitivno splačalo, ker sedaj dobivam nazaj plačilo za ves trud in potrpežljivost! A kot zmeraj poudarjam – metode ne idealiziram, ker to ni za vsakega, saj ta pristop zahteva res veliko mero predanosti otroku, povezanosti z njim, vztrajnosti, potrpežljivosti, angažiranosti in discipliniranosti. Kar pa se tiče pomanjkanja časa, pa pravim, kjer je volja, tam je pot (pa ne živimo z nobeno od babic, ki bi gospodinjila namesto mene). Pa to še ni vse – pri plenicah toliko prihraniš, da si občasno lahko za prihranjen denar privoščiš gospodinjsko pomočnico (čeprav si je jaz nisem nikoli). Vse se da, če si dovolj motiviran in največja motivacija je uspeh.

Ajda že dolgo zelo dobro ve, kaj je kahlica (in kaj stranišče) ter kaj se gor počne. In če je še pred dopolnjenim enim letom bilo prakticiranje metode kdaj naporno, je postalo pri enem letu resnično enostavno in prav zabavno. Ko je dopolnila eno leto, ji ni bilo več treba iti tako pogosto na stranišče, kot takrat, ko je bila še dojenček. Začela je vedno bolj dolgo zadrževati in sedaj jo tišči približno tako pogosto kot odraslega človeka (odvisno tudi od količine zaužite tekočine in hrane). Sicer še ne zna sama povedati, kdaj jo tišči, vendar to ni tak problem, ker počaka in zadrži do takrat, ko jo dam na stranišče jaz. Včasih edino nakaže sama tako, da prinese kahlico ali se nanjo usede. Pa na vprašanje, če jo tišči, zna povedati z »ja« ali »ne« (čeprav se včasih tudi »zlaže«). Kadar imamo dovolj toplo v dnevni sobi, jo včasih pustim nekaj časa kar slečeno (ko pričakujem, da bo morala kmalu na potrebo) in jo spomnim, da ima tam nastavljeno kahlico, kamor naj sede sama, ko jo bo tiščalo. In neverjetno, kolikokrat zaslišim zaigrati melodijo njene kahlice (imamo namreč pojočo kahlico), kadar me sploh ni zraven.

K uspehu je gotovo pripomoglo tudi to, da Ajda (še) ne hodi v vrtec oz. v varstvo in se ji zato lahko maksimalno posvečam. Imajo pa nekatere mamice kljub vrtcu dobre izkušnje in njihovi otroci doma lepo hodijo na stranišče, kljub temu, da imajo v vrtcu pleničko.

Naj poudarim, da nikoli in nikdar nisem delala (in tudi sedaj ne delam) ničesar na silo ali z živčnostjo, kadar ni želela sodelovati! V prejšnjem delu sem že pisala o slabih obdobjih in o kapricah, ki jih je občasno imela. Dogajalo se je, da se je kahlice branila, školjko pa je sprejela in obratno. Med 10-im in 13-im mesecem se je trmasto branila obojega (kljub temu, da jo je močno tiščalo) in je najbolje delovalo, če sem jo slečeno postavila v kopalno kad (takrat je vedno uspelo).

Ob vsem navdušenju nad metodo pa me zelo razžalosti in razjezi mišljenje (nekaterih ali pa večine) naših pediatrov, ki te metode ne priporočajo ali jo celo odsvetujejo, ker naj bi otroci do dveh ali treh let odvajali refleksno in naj ne bi znali zadrževati. Refleksno, ja....refleksne so kvečjemu trditve tistih pediatrov, ki se po končanem študiju očitno nehajo izobraževati in raziskovati ter še naprej širijo zastarelo teorijo, za katero ni nobenih dokazov! Jaz pa imam najboljši dokaz – lastne izkušnje! Torej pediatri svetujejo zadrževanje otroka v njegovih izločkih, ker je to zanj bolje, kot če izloča izven plenice? In s tem svetujejo plenični izpuščaj? In s tem uporabo vseh mogočih in vprašljivih krem in zdravil? A svetujejo pregrevanje predela pod plenico? Morda so to retorična vprašanja ali pa tudi ne. Vsekakor pa bi bilo o njih vredno ljudem povedati resnico (kot je to v nekaterih naprednejših državah). Zdravniki so sicer inteligentni in sposobni ljudje (vsaj nekateri), ampak včasih pa jim (ne vsem) zmanjka preproste kmečke logike (pa ne samo v zvezi s to tematiko). In potem naj jim brezpogojno zaupam svojega otroka?

In ob svojem poudarjanju, kako se ne sme nič na silo, se mi je nekega dne utrnilo naslednje vprašanje: kaj pa potem prisilno povijanje v plenice, kadar se otrok ne želi previjati in ga starši previjejo na silo? Gotovo se je že vsakdo soočil s tem (tudi jaz sem se). A to pa se sme početi na silo? Pa še marsikaj drugega se počne na silo, pa se ob to nihče ne obregne. Zanimivo, a ne?

Kakorkoli že, prepričana sem, da ima pristop za otroka same koristi in da mu s tem početjem ne moremo nikakor škodovati. Lahko mu samo koristimo. Vprašanje je le, kaj to pomeni za tistega, ki to izvaja.

Če sem koga navdušila – metodo bi priporočala tistim, ki imajo radi naravne pristope, izzive, so vztrajni, potrpežljivi, disciplinirani, so se pripravljeni za nekaj časa odpovedati lastnemu udobju in doseči veliko mero povezanosti s svojim otrokom.

Kot sem že večkrat povedala: ni pomembno, kdaj je otrok brez pleničke…važno je, da je deležen vse ljubezni, pozornosti in strpnosti, ki so mu jo starši sposobni nameniti!

Lepo starševstvo vam želim – s pleničkami ali brez njih!

Janja Perko

PS: V združenju Vis Feminea Od Spočetja Do Korakov vodim delavnice (in srečanja podpornih skupin) z naslovom Mala ritka brez pleničke, če bi koga zanimale podrobnosti izvajanja metode. S posameznimi vprašanji se lahko kadarkoli obrnete name tudi osebno.