Kako je lahko tudi carski rez čudovita porodna izkušnja

Zahvala ptujski porodnišnici

Ker je za nami čudovita porodna izkušnja v Vaši porodnišnici, za katero so zaslužni predvsem zdravstveni delavci ptujske porodnišnice, bi se rada zanjo osebno zahvalila. Zahvaljujem se vsem zdravstvenim strokovnjakom, s katerimi smo prišli v stik in so bili pripravljeni z vso prijaznostjo in razumevanjem upoštevati naše potrebe in želje. Posebej bi se zahvalila celotni ekipi (z dr. Djukanovičem na čelu), ki je opravila carski rez in prijaznemu osebju na oddelku. Ker vseh imen žal ne vem, raje ne bom nikogar poimensko izpostavljala.Prilagam porodno zgodbo, ki govori, kako sva s partnerjem doživela rojstvo najinega prvega otroka. Želim, da bi to zgodbo razumeli kot poziv k temu, da tako lepo izkušnjo omogočite vsakomur, ki izrazi svoje (morda za marsikoga nekoliko čudne in nenavadne) potrebe in želje. Kajti rojstvo otroka je neponovljiv dogodek, ki naj slehernemu paru ostane v čim bolj lepem spominu. In Vi ste tisti, ki lahko k temu največ prispevate! Na nas pa je, da razširimo dober glas o Vas.


Naša porodna zgodba:

Kako je lahko tudi carski rez čudovita porodna izkušnja

Načrtovala sva popolnoma naraven porod: porod, pri katerem bi sledila in zaupala predvsem svojemu telesu, brez medikamentov in rutinskih postopkov, v mirnem in intimnem okolju, s čim manj ljudmi okoli sebe, po možnosti v vodi in v položaju, ki bi mi najbolj ustrezal. Sprva je kazalo, da sva na dobri poti k takšnemu porodu, saj je moja nosečnost potekala popolnoma normalno in zdravo. Prebrala sva ogromno strokovne literature o naravnem porodu, spremljala sem spletne forume in se na tak porod tudi dobro psihično in fizično pripravila. Verjela sem v moči svojega telesa in da lahko to delo dobro opravim.A žal se pri nosečnosti in porodu ne da vedno slediti prvotnemu načrtu in željam. Najina deklica se je namreč odločila, da se ne bo obrnila z glavico navzdol in je v meni kar lepo obsedela. Poskusila sem vse mogoče vaje in terapije, ki naj bi plodu pomagale v najugodnejši položaj, a vse brez uspeha. Z vsakim dnem je bilo manj upanja za spontani obrat in vedno bliže je bilo dejstvo, da se bo najin otrok moral roditi s carskim rezom.Vedela sem, da takšnega razpleta ne smem občutiti kot poraz, zato sva svoj prvotni načrt takoj preoblikovala in začela raziskovati, kako je lahko tudi carski rez lepa izkušnja. Želela sva čim bolj vključiti elemente naravnega poroda in s tem narediti sicer nasilen poseg (kar carski rez gotovo je) čim bolj prijazen za vse nas. Želela sva, da bi operacija potekala v spinalni anesteziji ob prisotnosti otrokovega očeta (za prisotnost očeta sicer nisva imela velikega upanja, da bo omogočena), kar bi omogočilo, da otroka takoj vidiva in se ga dotakneva. Ker sva se zavedala pomena stika kože s kožo takoj po rojstvu, sva želela, da otroka dobi v naročje oče, če ga že mamica zaradi operacije ne more. Z dojenjem pa se prične takoj, ko je po operaciji mogoče. Načrtovala sva tudi sobivanje očeta na oddelku (vsaj za prvi dan, ko sem jaz na intenzivni negi), saj sva želela, da je vsaj eden od naju vedno z otrokom.In tako sva začela raziskovati, kje bi bilo mogoče izpeljati tak porod. Obiskala sva najbližje porodnišnice in povprašala o možnostih. Ker so največ posluha za najine »velike« želje imeli v ptujski porodnišnici, kjer naju je prijazno sprejel dr. Djukanovič (ki je na koncu carski rez tudi opravil), sva se na koncu odločila zanjo. Kljub vsemu nisva mogla vedeti, v kolikšni meri bodo najine želje na koncu uslišane, saj gre za veliko število zdravstvenih delavcev, s katerimi se na takem porodu srečaš in ni nama bilo najbolj jasno, kako se bova z vsakim posebej dogovarjala. Zato sem začela razmišljati o porodnem načrtu, ki bi ga napisala, čeprav še nisem slišala, da bi ga kdo napisal tudi za carski rez. V tistem trenutku pa mi je ravno to predlagala tudi doula Simona (ki je prijazno spremljala zadnje tedne moje nosečnosti in mi dajala nasvete), zato sem ga res napisala. Naslovila pa sem ga raje z »želje«, saj se mi zdi ta beseda bolj prijazna in manj vsiljiva kot pa »načrt«. Tri podpisane izvode sem diskretno vložila kar v materinsko knjižico med vse izvide, kar se je izkazalo za najbolj prijazen način izražanja želja, saj nama je bilo nerodno pomoliti ta papir pod nos vsakemu zdravstvenemu delavcu. Sestre in babice so namreč na ta list naletele vsakič, ko so zaradi neštetih administrativnih postopkov brskale po materinski knjižici. Seveda so ga vse prebrale in babica (mislim, da ji je ime Petra) je na koncu prijazno prevzela iniciativo in se glede najinega načrta dogovorila z vso operacijsko ekipo.Vsi v ekipi so bili neizmerno prijazni in sproščeni, kar mi je dajalo občutek varnosti. Zaradi vznemirjenosti sem se precej tresla, a ko so dovolili bodočemu očku, da je prisoten pri operaciji in me je prijel za roko, sem se takoj umirila. Slišala in tudi čutila (čeprav ni bolelo) sem vse, kar se je dogajalo. Vse se je odvijalo kar hitro, čeprav umirjeno in sproščeno. In najina deklica je bila rojena…takoj se je oglasila z zdravim glasom, meni pa so spolzele solze sreče po licih. Pokazali so nama jo, lahko sva se je takoj dotaknila in jo poljubila. Nato so jo odnesli v druge prostore, očka pa jo je ves čas spremljal in to me je pomirjalo. Niso ji umili verniksa s kože, kar je bila najina želja. Hitro jo je takšno dobil v svoje naročje oče in si jo dal na svoje gole prsi, da je čutila toplo kožo. Operacija se je zaključevala, jaz pa sem se samo smejala. Po treh ali štirih urah, ko je anestezija popustila, sta oba prišla k meni. Očka jo je pripeljal zavito v odejico, ki sem jo že v nosečnosti napletla zanjo. Takrat sem si jo lahko prvič dobro ogledala. Bila sva vsa presrečna in bila je za naju najlepši dojenček na svetu. Poskusili sva z dojenjem, a je bila precej zaspana in takrat še ni veliko posesala. Pokazal mi je fotografske posnetke, ki so nastali neposredno med operacijo…nisem mogla verjeti svojim očem…kako lepi posnetki, res bodo v trajen in prelep spomin na njeno rojstvo. Zanje pa se morava zahvaliti nekomu od osebja, ki je te fotografije samoiniciativno posnel (žal ne vem imena).Tistih pet dni bivanja v porodnišnici je bilo (kljub močnim bolečinam zaradi operacije) zame nekaj najlepšega, kar sem doživela do sedaj. Novopečeni očka je namreč sobival z menoj in najino deklico in nama prijazno pomagal ves čas našega bivanja. Dojenje je steklo brez večjih težav, brez kakršnegakoli dodatka (niti glukoze), ob prijazni pomoči sester na oddelku in že tretji dan je naša deklica začela pridobivati na teži. Zahvaljujem se vsem sestram na oddelku za dragoceno pomoč in nasvete pri dojenju. Prepričana sem, da (skoraj) vsaka ženska lahko uspešno doji, če se na dojenje ustrezno pripravi in poduči ter ima na voljo strokovno pomoč. Na žalost o tem na šoli za bodoče starše ne povedo veliko. Obiskovala sva šolo za bodoče starše v Mariboru in sva bila zgrožena ter razočarana nad vsebino predavanj.


Danes je dojenčica stara dva tedna, dober teden smo že doma in lepo smo se že ujeli med seboj in ustvarili svoj ritem. Še vedno je izključno dojena in lepo je že presegla svojo porodno težo. Vzdušje v našem domu je mirno in sproščeno in prav takšna je naša deklica, saj samo spi in se doji. Čeprav nenaraven, je tudi tak porod lahko krasna izkušnja, če naletiš na zdravstvene delavce, ki so pripravljeni prisluhniti tvojim potrebam in željam. Zato vsem najlepša hvala (tudi tistim, ki so nas malce čudno gledali)!