Rojstvo kot je bilo

“Dragi, jaz bi pa rodila doma!” pravi žena. Presenečen nad to izjavo stremim v steno in ne vem, kaj naj rečem. Po glavi se mi je podilo tisoč zakajev in zatojev. Vse v smeri kaj lahko gre narobe. In moje mnenje, da bi rodili doma se ni spremenilo. Ostalo je pri odločnem NEju.Sicer pa kaj lahko gre narobe? Več kot si sami zamislimo sigurno ne.

Odločilen moment je bil ženin pogovor z mojo sodelavko. Prisostvoval sem kot poslušalec in takrat se mi je spomin vrnil 15. let nazaj. Na Frédéricka Leboyerja. Nastal je premik in mentalne priprave so se začele.

Rojstvo brez nasilja je ena od knjig, ki bi jo priporočal vsakemu. Avtor Frédérick Leboyer je en tistih pionirjev v medicini, ki so spet začeli spreminjati pogled na porod že desetletja nazaj. Iz nasilja v čisto magijo. Kaj je lepšega, kot videt otroka po porodu nasmejanega, zadovoljnega, ljubljenega. Nobenih grobih prijemov in izvajanja poroda kot po tekočem traku. To je moj otrok in si zasluži najboljše.

“Saj že imam popadke od pol osmih”, je rekla, ko sem se zbudil. In tako se je začelo. Dan poln umirjenja. V ozračju ni bilo nobene napetosti. Cartanje, božanje, poljubljanje in stanje ob strani. Tudi bdenje nad njenim stanjem in spraševanje kaj potrebuje. Biti na voljo v vsakem trenutku. To so bile moje naloge. No, pa seveda tudi glasben izbor. Enya je kar priročna za tako vzdušje. Paniko in živčnost smo pospravili v kovčke in izselili iz našega življenja. “Poslušaj svoje telo! Kaj ti pravi? Kako se počutiš? Kaj rabiš?” to so bile večkrat izgovorjeni stavki čez dan. Vsekakor so bili nepozabni trenutki in nepozabno doživetje. Priprava na veliki trenutek.“Meni je to vse nekam čudno.”, pravi žena in pokaže na temnordeč madež na brisači. Takole se gledava nekaj časa. Nakar pade odločitev, ki si je ob sprejetju naravnega neasistiranega poroda nisva želela. Bo treba v bolnišnico. Kar hudo mi je bilo. “Utrujena sem že. Naj naredijo kar morejo.”, so bile njene besede. “Samo na stranišče še grem”, pravi in odraca iz dnevne sobe. Gledam jo kako čepi na školjki in zamišljeno gleda v svoje hlače. “Daj mi še eno kopel pripravi, prosim. To ne napreduje nikamor.” mi odgovori. Gre se namakat. Po parih minutah se začno potisni popadki, noge ji nagnem močno nazaj. Otrok je že na polovici porojen, ko žena reče: »Ne morem se ustavit.« »Kar potisni še.«, ji odgovorim, saj ja bilo za mene že skoraj vse končano. Ta en finalni potisk in bila je zunaj. Pred tem je še predrla ovoj in otrok je pristal v njenem naročju. Tamala se je začela kremžit, nakar oba v en glas zašepetava: »Luč!«. Ugasnem luč v kopalnici, otrok pa je nemiren in prične nežno jokati. »Popkovnica!« rečem in žena že odvdije motečo popkovnico. Sledijo radostni trenutki občudovanja otroka in prvega podoja.

Popkovnica oskrbljena in mogoče je čas, da pokličem rešilca. Preseneti me, da mi čestita, nekdo na drugi strani žice, ki me sploh ne pozna. "V bistvu ste že vse naredili", da mi pa na željo pošlje rešilca. Nekako nisem videl potrebe po tem in sem rekel, da bomo že sami. Nekako eno uro je trajalo od poroda, da smo se uredili in odpravili v avto.

Prihod v bolnišnico se je sprevrgel v čisto drugo vzdušje. Iz čistega veselja, radosti in sreče v zaskrbljenost in slabo vzdušje. Pozvonimo in ko odpre babica se ženin nasmešek samo manjša. »Kako ste pa prišli?«, vpraša delavka na oddelku. »Z avtom.« sledi ženin odgovor. »Torej ste prišli peš!«, sledi delavkin odgovor. »Ne z avtom smo prišli!« vztraja žena. »Peš ste prišli, po vas bi mogel priti rešilec." Ja in kako naj mi to vemo? Namesto radostnih obrazov smo videli ob prihodu v porodnišnico samo nezadovoljstvo. In vse to zaradi izpolnjevanja papirjev? Le to je namreč trajalo več kot pol ure. In vse kar so lahko napisale je oskrba popka. In prav hudo mi je bilo gledati kako odturno vlačijo mojemu dojenčku cevke v nos. Kako grobo ravnajo in še na mojo željo, da zatemnijo luči se ni nobena zganila. 3 so bile v porodni sobi. In dve sta bili prav nastrojeni proti nam. Ko sem dobil otroka povitega v bolnišnična oblačila, sva se umaknila ob zavetje luči. »Vi ste bili pri porodu?« me vpraša babica. »Ja.«, sledi moj odgovor. »Nekam mirni ste videti!«, dobim arogantno izusten stavek »Kakšen pa naj bom?«, ji mirno odgovorim nazaj, čeravno se je v meni približevalo do točke izbruha. Otroka sva nato pristavila na drugo dojko, tečni obrazi so se umaknili. Sredi dojenčkovega obroka pride babica in želi imeti otroka, češ da jo pediatrinja čaka za pregled. Želja, da še malo počaka se nam ni izpolnila. Otroka ni nazaj nekje pol ure. Imam željo izvedet, kaj delajo teh pol ure z otrokom. Ko jo vrnejo smo bili nekaj časa sami. Radostni trenutki vesele trojice. Odpeljejo ju na oddelek. Za naslednjič žena pravi, da želi odpust na lastno odgovornost. Tenzija na oddelku je bila sicer manjša, a so jo držali na oddelku samo zato, ker maternica še ni bila čista. Tretji dan ji grozijo z operativo odstranitvijo koagol, a jo na srečo neka infuzija reši. No seveda so spravljali primanjkljaj z našim neasistiranim porodom s številnimi ultrazvoki za te koagole. Nekje pa je treba zaslužit. Hvala bolnišnica MB za to izkušnjo. Ne bomo je ponovili!

Dogodek je opisan z željo, da ga prebere čimveč osebja, ki dela v porodnišnicah in zdravstvenih ustanovah. Vaše besede ob prihodu so zelo pomembne za nas, ki vstopamo na vaše delovno mesto. Prav tako naj bo bolnišnica hram, kamor se vrnemo z zaupanjem, da boste uporabili vso strokovnost in pričarali nasmeh na obraz vsakega, ki vstopa in izstopa.